Sodnik je tožil sodnika in izgubil

CELJE, MURSKA SOBOTA – Senat Višjega sodišča v Celju, predsedovala mu je Andreja Švigelj, je dokončno končal dolgoletno pravdanje, v katerem sta na nasprotnih bregovih stala zdaj že upokojena okrožna sodnika Jožef Casar (tožnik) in Dezider Novak (toženec). Dokončno je zmagal slednji, čeprav je v celotni zadevi največ izgubilo slovensko pravosodje, saj je zadeva v preteklih letih močno in negativno odmevala v širši javnosti. Njen osrednji akter Filip Muhič, ki je bil v tem pravdanju prvotoženi, je ob tem 1. decembra 2010 storil samomor, tako da so v pritožbenem postopku kot toženci mimo svoje volje nastopali njegovi dediči, trije otroci, en sin je mladoleten. Kljub vsemu so višje sodnice skoraj v celoti pritrdile sodbi celjskega okrožnega sodišča, ki je že oktobra 2010 razsodilo, da mora Muhič Casarju plačati 4000 (od zahtevanih 15.000) evrov odškodnine z zamudnimi obrestmi od 13. oktobra 2007. Po drugi strani je okrožno sodišče zavrnilo Casarjevo zahtevo, da bi mu moral drugotoženi, njegov takratni sodelavec Dezider Novak, plačati prav tako 15 tisočakov odškodnine, je pa tožnik dolžan tožencu 2144,92 evra pravdnih stroškov. In to je višje sodišče skorajda v celoti potrdilo.

Dolg za trgovino

Celotno zadevo je sicer sprožil spor med sosedoma Filipom Muhičem in Silvom Lopertom iz Dokležovja. Vse skupaj je trajalo kar 20 let, dokler se Muhič zaradi deložacije hiše ni obesil. Vrnimo se v leto 1990: Muhič, ki je bil zaposlen v zdaj že propadli Panoniji, se je z družino odločil odpreti trgovino v domačem Dokležovju. V tem je videl novo priložnost za boljše življenje. »Takrat še prijatelj Lopert mi je posodil 60.000 nemških mark. Podpisala sva pogodbo, ki bi trajala do leta 2002. Denar sem mu redno vračal. Ker nam je posel s trgovino tekel, sem začel obroke hitreje plačevati. Žal tega nisva nikjer beležila. Zaupal sem mu. Njegovi gostilni smo dobavljali pijačo. Ko je rekel, da me bo tožil, sem bil zelo presenečen,« je pred leti razlagal Muhič. Pozimi 1995 je sledila Lopertova tožba, ker da Muhič ni poravnal dogovorjenih obveznosti, vrnil naj bi mu le deset tisoč mark. Sojenje je bilo na Okrožnem sodišču v Murski Soboti.

Že pred postopkom naj bi Muhič prek znanca prišel v stik s sodnikom Jožetom Casarjem, ko še ni vedel, da bo zadeva dodeljena prav njemu. Muhič je trdil, da sta se dvakrat dobila v njegovi pisarni na sodišču. »Svetoval mi je, kako naj pričam. Dal sem mu 2000 šilingov in petsto mark. Povedal je še, naj ne iščem zagovornika, tisti denar naj dam raje njemu,« je trdil Muhič, ki je nato dobil vabilo na sojenje. Zadevo je vodil prav sodnik Casar in naj bi hitro razsodil v Muhičevo škodo. »Vedel se je, kot da se ne poznava. Videlo se je, da je v celoti stopil na stran nasprotnika. Kot da bi ga ta podkupil. Vprašal me je, ali imam kakšne dokaze, da sem vračal denar. Povedal sem, da nimam papirjev in da sem denar vračal na zadnjo nedeljo v mesecu.«

Vrniti 50 jurjev z obrestmi

Po nekaj obravnavah je sodnik razsodil v škodo Muhiča; vrniti je moral še 50.000 nemških mark in obresti, ki so se nabrale. Muhič se je na sodbo pritožil. Vrhovno sodišče je na koncu potrdilo odločitev na prvi stopnji. »Ostal sem brez vsega. Zaradi trgovine bom ob hišo. Ne vem, kako bo naprej. Pravkar sem dobil prvo pokojnino, žena je prijavljena na zavodu, dve hčerki študirata v Ljubljani, sin pa je šel v prvi razred osnovne šole. Čakamo na izselitev. V hišo sem vložil vse,« nam je pred leti razočarano razlagal Muhič, ki nam je povedal tudi, kako je izsiljeval Casarja, ter predstavil filmsko predajo denarja, ki je potekala na parkirišču trgovine na Bakovski cesti v Murski Soboti. Toda še prej je Casar o predaji denarja in grožnjah obvestil kriminaliste, ti pa so pripravili navidezno plačilo izsiljevanja denarja in Muhiča prijeli. »Nekoč sem mu na sodišču pred vsemi dejal, da je mojim otrokom ukradel hišo, neki petek zvečer pa sem ga poklical kar na domači telefon, ker me večkrat niso hoteli vezati k njemu, ko sem klical na sodišče. Dobesedno sem mu rekel, naj me pred trgovino Tuš v Bakovski ulici počaka in izroči dva milijona tolarjev, sicer bom o tem, da sem ga pred sojenjem podkupil, povedal javnosti,« nam je razlagal Muhič. Na ptujskem okrožnem sodišču so ga zaradi tega pogojno kaznovali, sodnika Casarja pa so z njegovim premoženjskim zahtevkom napotili na pravdo. Ta se je končala na celjskem okrožnem sodišču.

Vse povedal Novaku

Ko pa je sodba med Muhičem in Lopertom leta 2005 postala pravnomočna tudi na vrhovnem sodišču, je prvi odšel do podpredsednika murskosoboškega sodišča, tedaj tudi v. d. predsednika omenjenega sodišča, sodnika svetnika Deziderja Novaka, in mu povedal zgodbo o domnevnem podkupovanju sodnika Casarja. Trdil je, da je Casarju za nasvete najprej plačal dva tisoč šilingov, nato pa še 500 nemških mark. Novak mu je svetoval, naj o tem piše na pravosodno ministrstvo. Zaradi suma kaznivega dejanja jemanja podkupnine je bila zoper Casarja vložena kazenska ovadba, a je bila zavržena, ker da je kazenski pregon zastaral. Kljub temu si je Muhič očitno še dal opraviti s Casarjem.

Ta je v odškodninski tožbi zapisal, da je Filip Muhič v javnosti in medijih z neresničnimi izjavami in izsiljevanjem žalil njegovo čast in dobro ime, njegov nekdanji kolega Dezider Novak pa je isto počel z razširjanjem neresničnih obtožb, saj je z njimi seznanil sodni svet in predsednika Višjega sodišča v Mariboru ter tudi sodnike Okrožnega sodišča v Murski Soboti. Po njegovem je to storil le zato, da bi ga očrnil, ker je bil tedaj njegov protikandidat za položaj predsednika murskosoboškega sodišča, ker da se sodni svet po zakonu o sodniški službi obvešča le, če je sodnik pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja na zaporno kazen. Casar se je za odškodninsko tožbo odločil iz več razlogov: po zapisanem v tožbi je bil zaradi navedenega zelo prizadet in je duševno trpel, v službi in strokovni okolici je bil deležen neprijetnih pripomb in sumničenj, podobne negativne odzive pa je doživljal tudi v zasebnem življenju. Seveda naj bi utrpel še veliko duševno in materialno škodo. 
In 23 let od začetka celotne zgodbe ter osem let od vložene ovadbe je zadeva postala pravnomočna. Tožnik Casar podobno kot ubogi Muhič ni dobil ničesar. Proti nekdanjemu sodelavcu in prijatelju ni imel nobenih dokazov in možnosti, saj je sodišče Novaka opralo vseh očitkov, odškodnine, ki je bila prisojena po Muhiču, pa Casar ne bo videl, saj če pokojnik ne pusti nobene zapuščine, kar je v primeru Muhiča potrdilo murskosoboško sodišče, dedičem ni treba skrbeti za plačilo.