KRANJ – Sodno vročevalko Alenko Medja so drugi dan decembra lani z radovljiškega sodišča s kazensko sodbo poslali proti Bledu. Poiskati je morala Izidorja Potočnika, stanujočega na Hrastovi ulici številka 1. Naslov in hišo je dobro poznala, saj je že večkrat trkala na vrata predsobe, ki jo je krasila tapiserija z nemškimi nacističnimi oznakami.
Vsakdanji postopek se sprevrgel v nočno moro
Čeprav naj bi bil zanjo to čisto navaden postopek, skorajda vsakodnevna rutina, pa se je vse spremenilo v grozljivo izkušnjo, ki jo je zagotovo zaznamovala za vse življenje, čeprav so se telesne poškodbe že zacelile. Blejcu je šla razsodnost v nič, ko je pred seboj ugledal modro kuverto. Najprej je sodno vročevalko porival po terasi od svojih vrat v zgornjem nadstropju in se z vso težo naslonil nanjo. Od nekod je privlekel nož in ji ga prislonil na vrat. Trenutki groze so se vlekli kot zagotovo nič drugega v življenju Medjeve. Potočnik ni usodno potegnil z rezilom, marveč jo je zabrisal po stopnicah, da je padla nadstropje nižje. Skočil je za njo in jo večkrat udaril z glavo v obraz. Medjeva se mu je iztrgala in ušla k sosedovim, od koder so poklicali pomoč. Potočnikov nerazumni bes se ni polegel, prijel je macolo in začel udrihati po službenem vozilu sodnije. Beli clio je prenašal divjanje, dokler niso bila razbita vsa stekla, polomljena ogledala in dosledno razbite vse luči. Potem je tolkel še po pokrovu motorja avtomobila, pa ga je ustavila policija in ga s svojimi neovrgljivimi argumenti strpala v učinkovito sredstvo za umirjanje. Sledil je prevoz v prostore, kjer ponudijo jedilnik in namestitev po črki kazenskega zakonika. Vmes so Izidorja, za katerega brat ni našel nobene lepe besede, mati Ivanka pa je vila roke nad njegovim početjem, popeljali na izlet do preiskovalnega sodnika.
Silvestrovo je bil takisto za rešetkami, na prvega dne marca pa se mu je za napad z nožem, pretep ženske, upiranje uradnim osebam ter vandalizem začelo sodno meriti kazen. Še preden so ga pazniki iz vozila za privedbe popeljali do sodišča, je Potočnikov, čeprav vklenjen, že spet grozil. S prsti in rokami je nedvoumno kazal na novinarsko srenjo, da jo bo postrelil.
Se bojiš umreti?
Obtožnica, ki so mu jo prebrali, je povedala, da je Potočnik z drugim grdo ravnal in ga pretepal ter ga lahko telesno poškodoval: »Davil jo je, nož je prislonil na njen vrat, potisnil jo je preko ograde, vlekel po terasi, grozil, da jo bo zaklal, in jo vprašal, ali se boji umreti. Potisnil jo je po stopnicah in jo spodaj večkrat udaril z glavo.« In še: »Po dejanju je z večjim kladivom razbil vsa stekla na avtomobilu in povzročil za 1140 evrov škode. Policiji je ob prihodu grozil z orožjem. S pištolo v roki jih je pozival, naj pridejo gor, da jih bo 'koknil'.«
»Res sem jo potisnil iz predsobe. Ko je stopila v moje stanovanje, sem se počutil ogroženega. Res sem vzel v roke nož, ampak ji nisem grozil. Po stopnicah pa je padla sama, nisem je porinil. Avto sem poškodoval. Policije nisem izzival, samo pištolo sem pokazal in jo repetiral. Saj sta bila policista oddaljena 30 metrov. Bil sem močno vinjen, ampak ne samo ta dan, cel teden skupaj. Toliko imam povedati,« je po branju obtožnice o dogodkih še pred deveto dopoldne povedal 42-letni nezaposleni mizar brez družine, ki je bil že pravnomočno obsojen. Pozneje so s preiskavami krvi ugotovili, da je imel v tem jutranjem času v sebi kar 2,66 promila alkohola. Normalni smrtniki bi ob tem že pošteno bruhali, imeli gumijaste noge ali celo ležali brez zavesti, ne pa da bi pretepali žensko in se delali norca iz policije.
Izgubil službo in se zapil
Sosed – pred dvema letoma je šel Potočnik nad njega z večjim kolom –, ki je videl dogajanje, je povedal, da so ob intervenciji prišli štirje policisti, se preoblekli v neprebojne jopiče in ga obvladali: »Potočnik se včasih pogovarja sam s sabo na terasi. Ko je izgubil delo pred leti, se je zapil, od takrat je precej hudo, tudi pijanega sem že videl negibno ležati pred hotelom Astoria.« »Mama je prišla iz hiše in povedala, da je njen sin čisto zmešan,« je bilo v izjavi enega od policistov, ki so bili na intervenciji: »'Papka, ali vaju koknem?' naju je spraševal in pozival, naj prideva gor k njemu na teraso. Poklicala sva pomoč. Pred letom je bil priprt na naši policijski postaji in je vse prostore premazal s svojim blatom. Enkrat prej je prostor zažgal z vžigalnikom, ki ga je imel skritega v zadnjiku. Večkrat je grozil, da nam bo še žal in da nam bo že pokazal. Gre za nevarno osebo.« Tožilstvo je v sklepni besedi menilo, da bi bilo za Potočnika primerno razmišljanje o izvedenih dejanjih v zavarovanih prostorih enega slovenskih zaporov za dobo dveh let. Zanimivo, čeprav je brez milosti stolkel neoboroženo uradno sodno vročevalko, torej žensko, po drugi strani pa je s pištolo samo grozil za take primere dodobra usposobljeni in oboroženi skupini policistov, je za vsako dejanje tožilstvo zahtevalo leto dni zapora. Obramba je menila, da bi Blejcu lahko pri ugotavljanju motiva za dejanje upoštevali njegovo hudo odvisnost od alkohola, ker se mu je pač utrgal film: »Ko mu poči film, se mu zamegli spomin in naredi stvari, ki jih niti v sanjah ne bi.«
Sodni senat, v njem so sedele tri ženske, pa tudi tožilstvo in obramba sta bila v ženskih rokah, je za junaka, ki je šel s pestmi in nožem nad nežnejši spol in storil še kaj drugega hudega, razsodil: »Izidor Potočnik je kriv vseh očitanih dejanj in se mu prisodi dve leti zaporne kazni.«
