So Milana Tilija utopili ali mu dali piti strup?

LJUBLJANA – Zakaj umor ni enak umoru? Je res tako pomembno, na kakšen način nekomu vzameš življenje? V sodnem jeziku je že tako, saj poznamo milejšo obliko, uboj, in hujšo, umor. Bili so že primeri, da se je morilec na sodni klopi izvlekel z le letom prisojenega zapora. Najhujšim primerkom ne uide najvišjih možnih 30 let. Ekstremne možnosti, prisojenih dosmrtnih zapahov, pa na Slovenskem še nismo dočakali, čeprav kazenska zakonodaja dopušča tako sankcijo.

Ko se je pred sojenjem v primeru Tili tožilka pobarala, kako naj opredeli smrt podjetnika Milana Tilija, je po branju obtožnice velikemu senatu, ki mu predseduje ljubljanska kazenska okrožna sodnica Polona Herman, na dušo položila besede: »Način, na kakršnega je moral umreti Tili, daleč presega bolečine pri običajni usmrtitvi.« Torej je bilo po njenem mnenju dejanje storjeno na grozovit način. Za 30 let zapora.

S kavlja v reko

Zgodba o likvidaciji ljubljanskega podjetnika ima že dolgo brado, saj se je zgodila leta 1999. Na zatožni klopi je že davnega leta 2001 sedela sedemčlanska zločinska druščina, ki je imela na vesti dva umora in tri ugrabitve. Poleg Tilija so imeli na vesti nasilno smrt poslovneža Dušana Mavriča, Dušan Gabrič pa je imel neverjetno srečo, da jim je čudežno pobegnil.

Tudi njega so ugrabili in odvedli v gostilno Jelen na obrobju Šiške, ki jo je imel v najemu Celjan Jožef Kovač. Odvlekli so ga v hladilnico, mu z lepilnim trakom prevezali oči, Kovač mu je okoli vratu pripel ovratnico z verigo in jo zapel za kavelj, namenjen za sušenje mesa. Ugrabljenec se je na srečo rešil, okovan stekel med goste in pretresljivo kričal na pomoč. Mnogi so bili prepričani, da je duševno moten, niti zavedali se niso, kako grozljiva zgodba se v resnici plete v ozadju.

Mavrič je umrl leta 1997, ugrabili pa so ga z enakim namenom kot pozneje Gabriča in Tilija; združba je bila prepričana, da imajo pod palcem precej denarja, zato jih je tako izsiljevala, ko pa je ugotovila, da iz šelestečega se papirja ne bo nič, se je odločila za likvidacijo. Tudi Mavrič je bil v gostilniški kleti obešen za klin, medtem ko so gostje v Jelenu nič hudega sluteč večerjali. Njegovo truplo so pozneje našli v Savi pri Litiji. Njegovi krvniki so mu dali najprej spiti insekticid, nato pa ga s tacenskega mostu v Ljubljani vrgli v reko.

Skoraj enaka je bila Tilijeva usoda. Ugrabljenega so skrivali v neki zapuščeni hiši, ko pa jim ni obljubil cvenka, so ga po obtožbi Kovač, Mariborčan Zvonimir Vojska in Ljubljančan Marko Kos odpeljali k Savi nad črnuškim mostom. Kovač ga je z vrvjo povezal po vsem telesu, ga obtežil z 10-kilogramskima betonskima blokoma in žrtev porinil v vodo. Čeprav zvezan, se je Tili boril za življenje, in ker ni takoj potonil, ga je Kovač potiskal pod vodo, dokler se ni utopil.

Torki za Kovačeve

Večji del združbe je že zdavnaj odplačal svoje grehe, od nje je za zapahi samo še Kovač, ki je bil zaradi likvidacije Tilija tudi edini obsojen na 30 let zapora. V zaporu bi prav zaradi umora tega podjetnika še vedno morala biti tudi Vojska in Kos (po 18 let zapora), a so ju pred nekaj meseci izpustili, saj je postala sodba neveljavna, za preostala kazniva dejanja pa sta svoj dolg ljudstvu že poravnala. Kovač je, nasprotno, za preostala dejanja dobil toliko zapora, da zaradi njih še vedno sedi.

V tej zadevi so bila že tri sojenja, lani pa jo je vrhovno sodišče v primeri Tili razveljavilo ter vrnilo okrožnim sodnikom v vnovično odločanje z vprašanjem, ali je res šlo za okruten umor. Je Kovač Tilija res tiščal pod vodo ter ga tako okrutno poslal v smrt? Ali pa so tudi Tiliju dali spiti strup ter ga že mrtvega v reko vrgli z mosta? Če bi se to izkazalo za resnično, bi jim pretilo do največ 15, ne pa 30 let zapora kot prej.

Včeraj se je torej začelo četrto sojenje, danes 66-letni Kovač, 62-letni Vojska in 46-letni Kos so znova slišali tožilkine očitke, kako okrutno so umorili Tilija.

Sodnica Hermanova pa se očitno zaveda, da bo tudi četrto sojenje maratonsko, saj je po naših informacijah napovedala razprave za vsaj še 10 torkov naprej.