Smrtno nevarno past nastavil 12-letnici

MARTINJAK – Kmalu bo že deseta obletnica, odkar se je takrat komaj dvanajstletno dekletce – ujelo v smrtno nevarno past. Nekdo ji jo je nastavil. Danes je Ramiza Halkić stara 21 let. Tisto nedeljo, 20. maja 2007, bi najraje pozabila. Pa ne gre. Njen marljivi oče, 45-letni Refik, kot se še dobro spominja njegova hči, je tudi na tisti gospodov dan delal. Mala se je dolgočasila. 
»Vedela sem, da je v službi, pa tudi mamici nisem nič povedala …« Bila je še otrok in z leto dni mlajšo prijateljico Tino sta tudi zato, kot pravi, »od svojih sunili mopeda«. Njenemu očetu, v nasprotju z igrivo Ramizo, pa ne gre prav nič na smeh, preveč živcev, denarja in tudi dostojanstva je šlo zaradi tega, kar se je zgodilo.

»S Tino sva se po stari makadamski cesti odpeljali približno tri kilometre daleč do Cerknice in hitro nazaj,« je nadaljevala Ramiza. Še dobro se spominja, da se je za drevesom nad njihovim vrtom, že ko sta se peljali tja, skrival sosedov fant.

Hudo je peklo

Leto dni starejšega fanta že dolgo ni videla. »Pravzaprav ga niti nočem!« je pribila. »Spomnim se, da me že takrat ni prenašal!« Zakaj je ni, bodoča kuharica sicer sluti, a ne želi obsojati. Raje je nadaljevala: »Očitno je vedel, da se bova vračali po isti poti. Da pa bo storil to, kar je, še danes ne morem verjeti!«

Njena prijateljica je bila malce počasnejša in je zaostajala nekaj ovinkov. Če bi bila pred Ramizo, bi nasrkala Tina. Tako pa je Ramiza, ki zaradi bleščavosti močnega majskega sonca tedaj opazila tistega, »kar je čez cesto pred tem napeljal in napel Jaka«, toliko let zatem odločno zatrjuje Ramiza. In razvozla: »Čez cesto je napeljal tisti črni trak, kako se mu že reče …« Na pomoč ji je priskočil kar njen oče, delavec v proizvodnji: »Ovijalni trak iz polipropilena!«

»No, to,« se je strinjala Ramiza, ki se je potem med vožnjo ujela v nekaj, kar bi bilo zanjo kaj lahko usodno. Imela pa je očitno kanček sreče v nesreči, saj se je trak še pravi čas strgal, njo – močno porezano po vratu – pa je okrvavljeno vrglo v travo. Če bi se namreč oster trak, s katerim navadno zapečatimo kartonaste škatle, še bolj zarezal v njeno grlo, bi bilo to zanjo pogubno. Tako pa ji je prijateljica Tina pomagala najprej k sebi domov, od tam pa še k Halkićevim. »Hudo me je peklo, jokala sem,« se spominja Ramiza.

Obvestili so očeta Refika in hčer je odpeljal v bližnji zdravstveni dom, ker pa ga je tam zdravnik med drugim vprašal, ali sta bila že na cerkniški policiji, sta jo z Ramizo, ki je imela že napotnico za urgenco, še pred tem obiskala in dala izjavo. V Ljubljani je Ramiza čez noč ostala na opazovanju, v šolo pa ni šla še dobra dva tedna.

Spomin na dogodek, ki ga je, kot zatrjujejo tudi Halkićevi, spočela mladoletna objestnost, bo najbrž za vedno vidna zareza na Ramizinem grlu.

Brez opravičila

»Ne, nikakor nisem znorel!« nas je Refik kar malo presenetil. Pričakovali smo, da je mulca vsaj za ušesa. »Pravzaprav sem pol leta čakal na opravičilo njegovih staršev, pa ga kar ni bilo,« smo izvedeli. Zato se je odločil za tožbo in odškodnino 6000 evrov.

Prvič zato, ker obstaja policijski zapisnik, kjer piše: »Z zbiranjem obvestil je bilo ugotovljeno, da je dne 20. 5. 2007 okoli 13.00 Ramiza Halkić vozila neregistrirano kolo z motorjem po poti ob stanovanjski hiši Martinjak /…/, pri tem naj bi zadela jekleno žico čez pot in se telesno poškodovala.«

Drugič, ker obstaja tudi podpisana izjava Tinine mame: »Spodaj podpisana izjavljam, da mi je mladoletna hči dne 20. 5. 2007 povedala, da je istega dne videla Halkić Ramizo, ki je med vožnjo z motornim kolesom v predel vratu zadela ob napeto plastično vrv. Vrv je bila napeljana čez cesto, ki pelje v neposredni bližini zadnjega dela vrta hišne številke /…/. Ramiza je bila poškodovana; imela je krvavečo rano na vratu. Tina je potem Ramizo pospremila do njenega doma.«

Tretjič, ker obstaja še zdravniško potrdilo, ki ga je Ramiza tistega dne prejela v ljubljanskem kliničnem centru: »Peljala se je z mopedom in z vratom zadela ob žico. /…/ Na vratu je vidna prečna sled žice anteriorno.«

In četrtič, ker ima Ramiza tudi podpisano mnenje, ki ga je prejela na Centru za otroško in mladostniško psihiatrijo, kamor je morala po tako in drugače bolečem pripetljaju. Takole piše: »20. 5. 2007 se je z motorjem zaletela v žico, ki je bila prečno postavljena čez cesto in si zelo poškodovala vrat. Od takrat je zelo prestrašena, boji se fanta, ki je postavil žico, ne gre med vaščane, je zaprta vase, manj govori, ima tudi težave s spanjem. Zaslediti je nekatere elemente posttravmatske stresne motnje, ki jih je opazil tako psihiater kot psiholog in so posledica travmatskega dogodka.«

In še zadnje: če ne bi Ramiza in njen oče v tem času, naslednje leto pa bo že deseta obletnica, izgubila prav na celotni sodni črti, Refik ne bi šel nikdar v medije. Ker pa bo moral zdaj plačati še za 1600 evrov vseh sodnih stroškov, mu je prekipelo.

Veze in poznanstva

Refik je bil globoko razočaran aprila 2011, ko je okrajni cerkniški sodnik razsodil, da (takrat že 16-letna) tožnici in njenemu zakonitemu skrbniku ni uspelo dokazati, ne da je prvotoženi (in še vedno mladoletni) zares napeljal vrv, trak ali žico, niti točnega mesta, kje naj bi jo sploh napeljal. Dokončno pa je Refiku zavrelo, ko je pred časom videl še sklep ljubljanskega okrožnega sodišča, kjer je podpisani sodnik sklenil, da bo na njeno željo iz postopka izločil predsednico okrajnega sodišča v Cerknici. Vse lepo in prav, če se ne bi pravno nepodučeni Refik tedaj zatopil v prebiranje omenjenega sklepa, iz katerega, kot pravi, mu je kristalno jasno, zakaj njegova hči še do danes ni dobila nobene odškodnine.

S prstom je pokazal še na okolje, kjer odločajo veze in poznanstva. Nakar je začel brati prvo točko obrazložitve o sodničini izločitvi, kjer piše, da je sodnico o zadevi »tretjetožena stranka (fantova mama, op. p.) privatno seznanila s svojim videnjem zadeve ter ji opisala okoliščine obravnavanega dogodka /…/ ter da tretjetoženi stranki privatno verjame, saj kontaktirata že več kot dvajset let«.

»Če bi se s hčerjo vsaj lagala in izmišljevala,« je povzdignil Refik svoj glas, »pa se ne!« Kot pravi, je hotel zgolj po pravni poti obvarovati in rešiti hčerino dostojanstvo. »Rešil sem že,« je prepričan, »toda v njihovo korist!«

Po letih pravdanja še so mu ostali le še mediji. Mož, ki opravlja štiriizmensko delo, temu pravi – sramota! 
»Ves čas sem imela občutek, da mi na sodišču ne verjamejo ter da sem si sama to storila!« je otožno sklenila Ramiza ter še zadnjič pokazala na zarezo, ki jo bo vse življenje opominjala na človeško sprevrženost.