Smrt je bila hitrejša od slovenskih sodišč

LJUBLJANA – Da bi bolje spoznali ozadje zgodbe o skoraj dve desetletji trajajoči kalvariji Južnoafričanke Ase Meyer s slovenskimi birokrati – razpleta žal ne bo dočakala živa, saj je pred tremi meseci umrla –, moramo pogledati še precej globlje v zgodovino. Pred drugo svetovno vojno sta v Sloveniji živela dr. Fran Minař in njegova žena Jella. O Franu smo izbrskali podatek, da je bil specialist za ortopedijo in da je leta 1923 postal vodja prvega ortopedskega oddelka ljubljanske bolnišnice. Po vojni sta Minařjeva z nacionalizacijo izgubila hišo skoraj v samem središču slovenske prestolnice v Trubarjevi ulici. Imela sta hčerko Jello, ki je živela v Republiki Južni Afriki, bila je poročena z Brankom Nedelkovićem, zakonca pa sta v tej državi posvojila siroto Aso.

Rada bi uživala v starosti

Jella je sodeč po fotografiji nagrobnega spomenika, ki smo jo našli na spletu, umrla leta 1973, kdo ve kdaj za njo tudi mož, kar sta imela, pa naj bi zapustila posvojenki, tudi hišo na elitni lokaciji v Ljubljani, ki so jo dobili vrnjeno v denacionalizacijskem postopku.

Toda te hiše še vedno ni dobila v popolno posest, se je Meyerjeva pred skoraj natanko letom dni s solznimi očmi pridušala v pogovoru za Nedeljske novice. Potožila je, da je njeno življenje zaradi boja za hišo in počasnosti slovenskih sodnih mlinov že zelo dolgo razpeto med Afriko in domovino posvojiteljice, v kateri si je uredila začasno prebivališče. 
»To, kar se mi dogaja, je kriminal. Stara sem 71 let. Rada bi uživala v starosti, rada bi bila s svojimi vnučki. A ničesar od tega ne morem početi, ker mi od leta 1999 vsi ti postopki na slovenskih sodiščih jemljejo čas, pijejo denar, načenjajo živce in rušijo moje zdravje. Ko sem podedovala hišo, se mi ni niti sanjalo, da se s tem začenja najdaljša mora, ki ji kar ni videti konca.«

Skupaj s 600 kvadratnih metrov veliko stavbo je namreč (v narekovajih kajpak) podedovala tudi najemnike, ki naj bi Mestni občini Ljubljana plačevali simbolično najemnino, »in sicer nekaj več kot sto evrov na mesec, na sodišča pa so začeli vlagati pritožbe, čeprav sploh niso stranke v postopku. Niti ne vem več, koliko denarja sem porabila za odvetnike, prevode, notarje... Koliko časa in koliko telefonskih klicev sem opravila v teh letih. S stavbo ne morem razpolagati tako, kot bi si želela, saj zadeva po vseh teh letih zadeva še vedno ni končana. Ko pridem v Slovenijo, stanujem na Bledu, kjer za najemnino sobe, velike 25 kvadratnih metrov, plačujem 300 evrov na mesec,« je dejala Meyerjeva.

Od Ljubljane terjala milijon

Je že tako, slovenski sodni mlini so pač počasni, »zgodba o dedovanju in postopki, ki so si sledili, pa so potovali od sodišča v Radovljici, državnega tožilstva in višjega sodišča do južnoafriškega in slovenskega ministrstva za pravosodje ter se vmes ustavili na Dunaju, kjer je južnoafriško veleposlaništvo,« je naštevala Južnoafričanka.

Eden od postopkov je medtem stekel tudi na okrožnem civilnem sodišču v Ljubljani. 
Po zakonu o denacionalizacijskem postopku je Meyerjeva vložila tožbo proti Mestni občini Ljubljana, ker ne more uporabljati nepremičnine in zaradi izpada komercialne najemnine. Odškodninski zahtevek je 1,061.102 evrov.

Vendar Meyerjeva ne bo izvedela za odločitev pravdnega sodnika Franca Krepfla. Njena pooblaščenka, kranjska odvetnica Mateja Likozar Rogelj, je namreč na aprilski obravnavi sporočila, da je njena klientka 6. marca umrla zaradi težav s srcem.

Z njeno smrtjo se je začela že tako zapletena zgodba še bolj zapletati. Te dni se je pravdanje nadaljevalo. Pooblaščenka Meyerjeve je sporočila, da v imenu pravdnih naslednikov stranke oziroma dedičev pokojne stranke vztraja pri tožbenem zahtevku. Pooblaščenka Mestne občine Ljubljana, odvetnica Darja Kralj iz Odvetniške družbe Kozinc in partnerji, pa je sodniku predlagala prekinitev postopka, »saj sploh ne vemo, kdo so ti nasledniki in ali sploh obstajajo«.

»Vemo!« je vzkliknila Likozar Rogljeva, po novem torej pooblaščenka otrok Ase Meyer, ki naj bi jim ta z oporoko zapustila svoje premoženje. »To so sinova Reesa in Ardhele ter hčerka Zaheera. Njihov južnoafriški naslov je v Overportu, mesto Durban. Prvi naslednik Reesa je v Sloveniji že izpolnil smrtovnico zaradi premoženja tožnice v naši državi. Tudi poročni zapuščinski postopek bo glede tega premoženja potekal v Sloveniji, potrebne podatke bomo sodišču potrebovali takoj, ko jih dobimo.«

Ali dediči sploh obstajajo?

Odvetnica občine je bila vztrajna in je še naprej mnenja, da je treba postopek prekiniti vsaj do konca zapuščinskega postopka. »Sporno namreč je, ali ti dediči sploh obstajajo in ali bodo lahko dedovali v Republiki Sloveniji, posledično pa je sporno tudi, ali so lahko tožeča stranka v tej zadevi. Če ne, je treba primer zavreči.«

»To je žalitev tožeče stranke!« je vzrojila pooblaščenka Meyerjevih. »Gre za dediče prvega reda, če ne bi obstajali, jih verjetno ne bi imenovala z osebnimi podatki in naslovom njihovega stalnega prebivališča. In dediči prvega reda so lahko dediči v Republiki Sloveniji...«

Pooblaščenka občine ji je vrnila: »Pokojna je lahko dedovala v Republiki Sloveniji, a to ne pomeni avtomatično, da lahko dedujejo tudi njeni potomci, ki niso državljani Republike Slovenije.«

»Saj tudi ona ni bila!« je glasno odvrnila nasprotna stranka ter ljubljanske občinarje opozorila, da se z vsakim letom zavlačevanja poleg glavnice nabere tudi za osem tisoč evrov obresti.

Sodnik Krepfl je prekinil pravniški pingpong, nadaljevanje pravdanja pa preložil na julij. Do takrat naj bi pridobili celo zapuščinski spis radovljiškega sodišča po Jelli Minar. Še celo tako zelo zapletena je namreč ta zadeva, da so najemniki stavbe na Trubarjevi lani celo dvomili o zgodbi Meyerjeve, saj naj bi po njihovih besedah sodni spisi in zemljiška knjiga pričali, da »še ni podedovala hiše in sploh ni njena lastnica, čeprav se za to že vrsto let izdaja«. No, druga stran pa trdi, da dvoma glede tega zagotovo ni in da je Asa Meyer pravnomočna dedinja hiše v Trubarjevi ulici.