Slovak jo je umoril le en dan po božiču

LJUBLJANA – Mineva devet let od umora 41-letne ekonomistke Elizabete Osredkar, ki je dan po božiču leta 2004 postala žrtev nasilnega slovaškega mladeniča, ki se ni mogel sprijazniti z dejstvom, da ga je ženska odslovila iz hiše, ki jo je dajala v najem. Okruten obračun z nemočno žrtvijo se je zgodil skoraj v središču Ljubljane, truplo Osredkarjeve pa so odkrili šele dva dni po njeni smrti.

Mrtvo diplomirano ekonomistko iz Ljubljane je občan po naključju našel v opuščeni vili v Veselovi ulici. Žrtev je bila iznakažena, poleg trupla so našli nož, za katerega so pozneje ugotovili, da izvira iz kuhinje stanovanja v Velikovški ulici, iz hiše torej, ki jo je pokojna oddajala v najem.

Po najdbi trupla kriminalistom ni uspelo identificirati žrtve, za pomoč so prek medijev zaprosili občane. Po objavi fotografije umorjene ženske z opisom predmetov, ki so jih našli pri njej, so jo prepoznali znanci in sodelavci.

Preiskovalci, ki so se temeljito lotili dela, so hitro povezali vse niti in kmalu so identificirali tudi osumljenca. Po preverjanju stanovalcev iz hiše v Velikovški ulici, ki jo je Osredkarjeva dajala v najem, so se osredotočili na komaj 19-letnega slovaškega državljana Zoltana Varadyja, ki je potem, ko je Osredkarjeva nenadoma izginila, tudi sam odšel neznano kam. Izkazalo se je, da se je v noči, ko se je zgodil zločin, izmuznil v tujino, do Maribora pa je potoval kar z žrtvinim osebnim avtomobilom, čeprav je bil brez vozniškega izpita in brez prometnega dovoljenja. Zadnji podatek je pomemben zaradi nerodnega oziroma površnega posredovanja policistov, ki so ponoči pri krožišču v Pesnici pri Mariboru naleteli na Varadyja, ki je pešačil proti avstrijski meji.

Bilo je okoli polnoči, ko so ga opazili policisti, nedaleč stran pa je bilo v obcestnem jarku vozilo renault twingo. Policisti so takrat sicer ugotovili, kdo je lastnik vozila, ki je obtičalo v jarku, toda z Elizabeto Osredkar niso mogli vzpostaviti stika, nihče pa seveda ni pomislil, da je ženska mrtva. Ker torej niso imeli podatkov, da je twingo ukraden, se je vse skupaj odvijalo z malo zamudo, ravno pravšnjo, da je Slovak lahko varno prestopil mejo. Policisti, ki še niso vedeli za umor v Ljubljani, so slovaškega državljana zgolj legitimirali, niso pa ga povezovali z vozilom v jarku.

Zoltan Varady se je tako izmaknil policiji. Ko so po odkritju trupla za njim razpisali tiralico, je bilo že prepozno. Devet mesecev se je uspešno skrival, dokler ga niso septembra 2005 aretirali v Avstriji. Tam je zagrešil manjše kriminalno dejanje, toda avstrijski organi so ga po hitrem postopku izročili Slovaški, kjer so ga na zahtevo naših notranjih organov pridržali. Po utečenem postopku in po tako imenovanem evropskem pripornem nalogu so Varadyja januarja 2006 Slovaki izročili Sloveniji.

Preiskava

V preiskavi so ugotovili, da je bil Zoltan Varady nekaj časa podnajemnik v stanovanju, ki ga je oddajala Osredkarjeva. Nekaj mesecev pred zločinom je na priporočilo nekega zidarskega mojstra nič hudega sluteča v stanovanje vzela par, moškega in žensko, slovaška državljana. Mojster je zagotovil, da bo fanta zaposlil, toda Zoltan ni imel delovnega vizuma, zato se niti ni mogel prijaviti na začasnem prebivališču. Vse skupaj je bilo malce sumljivo, je pozneje povedal Elizabetin življenjski sopotnik Marjan Dežman. »Tip mi ni bil všeč, tudi njegova spremljevalka ne,« je pripovedoval nekaj dni po umoru. Dejal je, da v resnici nihče ni vedel, s čim se slovaški mladenič ukvarja, dejstvo je bilo, da so se z njunim prihodom v hiši začela nočna razgrajanja. Sosedje so večkrat poklicali policijo, ki je kršitelja popisala, zgodilo pa se ni nič.

Zaradi takih incidentov se je Osredkarjeva odločila, da Slovaku odpove gostoljubje. V nedeljo, 26. decembra 2004, je Varadyju sporočila odločitev. Tega dne zvečer je še bila dosegljiva na mobilnem telefonu, potem pa je vse utihnilo.

Po odpovedi gostoljubja je Varady Osredkarjevo prosil, ali ga z osebno prtljago odpelje na drugo lokacijo, in sicer v zapuščeno vilo v Veselovi ulici, kjer je Varady pred tem nekaj časa že stanoval na črno. Ne da bi slutila, kaj mladenič naklepa, mu je Osredkarjeva nasedla, naložila Slovakove osebne stvari v renault twinga in ga zapeljala na kraj, ki pa je bil zanjo usoden. Tam se je zgodil okruten zločin.

Mnogi, predvsem pa Elizabetin partner, so pozneje podvomili o korektnosti policijskega postopka s Slovakom. Dežman je menil, da bi mariborski policisti z malce bolj zavzetim pristopom in z natančnejšim ogledom avtomobila lahko odkrili povezavo med Varadyjem in vozilom, saj so bila v njem njegova oblačila. In čeprav so mladega tujca, ki je taval po cesti, ustavili sredi noči blizu kraja nezgode, se nikomur ni utrnilo, da bi zadeva lahko bila malce sumljiva. Če bi ga temeljiteje preverili, bi v policijskem registru našli tudi podatke o ovadbi zoper Slovaka, ki so ga že obravnavali zaradi suma posredovanja pri prostituciji. Takrat so mu vzeli celo vzorec sline in las!

Moril z žrtvinim nožem

Na kraju, kjer je ležala mrtva Betka, so našli nož, ki ga je Marjan Dežman prepoznal. Zoltan Varady ga je vzel iz kuhinje v hiši v Velikovški ulici, kar naj bi dokazovalo, da je obračun načrtoval. Svojo žrtev je zgrabil od zadaj, ji zlomil sapnik in jo dvakrat zabodel. V preiskavi je Varady dvakrat spremenil zagovor, na vsak način je poskušal vsaditi dvom o vpletenosti, kljub temu pa je obtožnica marca 2006 postala pravnomočna.

Še pred začetkom sojenja pa je Zoltan Varady iz pripora prek medijev poslal v javnost podatek, da naj bi z Osredkarjevo načrtovala poroko, zato mu je usodne noči posodila vozilo, da se odpelje na Slovaško po dokumente. Vztrajal je, da z umorom nima nič.

Januarja 2007 se je končno začelo sojenje. Obdolženec je, tako kot v preiskavi, v svojem zagovoru spreminjal in prirejal izjave. Ko je govoril o dogajanju usodnega večera, se je precej zapletal, saj je pomešal čas in vrstni red dogodkov. Šele na sojenju pa je dejal, da je Elizabeto peljal v mesto, kjer naj bi bila pri Nami z nekom zmenjena. »Tam sem jo odložil, ni hotela, da jo počakam,« je izjavil. Po tem času je ni več videl.

Zoltan Varady je na obravnavi postregel še z množico spremenjenih izjav, spremembe pa je opravičeval s tem, da je pač spoštoval Betkino željo, da nihče ne izve za njuno razmerje. Na vprašanje, kako bi lastnici naslednji dan vrnil vozilo, če se je odpravil na Slovaško po dokumente, je odgovoril: »Avto mi je posodila samo do Maribora, tam bi poiskal svoje rojake, Betkin avto bi peljal v Ljubljano, oni pa za mano. Potem bi se skupaj odpravili na Slovaško ...«

Državni tožilec je sodni senat opozoril, da obtoženec sproti kombinira in prireja ter dopolnjuje svoj zagovor, pač glede na to, kar mu ustreza. Dejstvo je, da se je obtoženi kar precejkrat zapletel v lastne zanke.

Sodni senat je 25. maja 2007 izrekel sodbo ‒ trinajst let zapora in desetletni izgon iz države po prestani kazni. Senat je odločil na podlagi številnih indicev o krivdi. »Senat meni, da ste po dejanju bežali iz države. Tudi sicer ste se v svojih izjavah zapletali, kljub nekaterim nepojasnjenim okoliščinam smo prepričani, da ste krivi.«

Njegov zagovornik je bil nad sodbo presenečen: »Glede na indice, s katerimi je razpolagalo tožilstvo, obramba ni pričakovala obsodilne sodbe. Mi smo predložili dovolj dokazov o nedolžnosti obdolženega, vendar je sodišče, na presenečenje, odločilo na podlagi indicev, kar je zelo nenavadno. Seveda se bomo pritožili.«

V času, ko je obsojenec čakal na odločitev višjega sodišča, je iz pripora na vse strani pisal pisma in poskušal prepričati, da ni morilec, da je pravzaprav žrtev, ki naj bi ga sodišče spoznalo za krivega zato, ker je tujec.

Januarja 2008 je višje sodišče odločilo, da je pritožba neutemeljena, in v celoti potrdilo izrečeno kazen, ki jo je Zoltan Varady najprej prestajal v koprskem zaporu, po naših podatkih pa so ga pozneje preselili v zapor na Slovaškem, kjer naj bi odslužil preostanek kazni.