NAKLO – Hipec nepazljivosti in ob tem kanček pristnega veselja ob najdbi jurčka sta na območju Okroglega privedla do tragedije. Upokojenec Slavko Redžič se ni zmenil za nasvet žene, ki je stala le lučaj od njega, odtrgal je gobana, ob tem pa izgubil ravnotežje in omahnil preko strme brežine v prepad. Ko so na območje Okrogelske jame na pomoč prihiteli gasilci, nato pa še reševalci, je bilo žal prepozno.
»Oče je imel prav na dan, ko je umrl, rojstni dan,« so povedali skrušeni domači, ki so mu hoteli popoldne pripraviti presenečenje. Dopoldne je ženi Jelki dejal, da gre v gozd na sprehod in pogledat za gobami. Ko se je ljubiteljski gobar že odpravljal, je žena dejala, naj malce počaka, da gre z njim. Skupaj, tako kot že večkrat, sta odšla v gmajno nad Naklim, kjer stoji tudi iz druge svetovne vojne znana Okrogelska jama.
Slavku je bilo 14 let, ko se je iz rodnega Cazina, ki leži na severozahodu Bosne, preselil v Kranj. Zaposlil se je v obratu nekoč mogočnega tekstilnega giganta Tekstilindus, tam pa je spoznal tudi poznejšo ženo Jelko, ki je na Gorenjsko prišla iz Medžimurja. Ustvarila sta družino in se kljub dvema skromnima delavskima dohodkoma – on je bil voznik kombija, ona je delala v tkalnici – in skrbi za otroka odločila zgraditi hišo. Zakaj se je Slavko odločil za gradnjo na Okroglem, v pristnem in trdnem vaškem okolju, nismo izvedeli, a dovolj prostorna hiša z malce vrta pred vhodom je bila sorazmerno hitro pod streho. Štiri desetletja bo od tega. Redžičeva sta kmalu postala del vasi, kot da bi že od nekdaj živela med domačini. Ti so nam povedali, da je bil Slavko po naravi optimist in da ga nikoli niso videli jeznega. Pred časom je prestal težko operacijo tumorja v glavi, zato so mu odsvetovali težje fizične napore. »Kljub temu pa je še vedno delal okoli hiše, malce je vrtnaril in se loteval manjših vzdrževalnih del na hiši, kar je bilo večjega, pa smo mu skupaj pomagali,« so povedali v hiši žalosti, pred katero zdaj gori svečka. Videli smo, da so mimo prišli sosedovi in tiho pokramljali z domačimi, ki le stežka sprejemajo udarec krute usode, ki jim je v trenutku iz kroga najbližjih iztrgal očeta in dedka, in to prav na njegov rojstni dan.
Poznal vsak kotiček gozda
Slavko, ki je šel v pokoj pred dvema desetletjema, je v okolici poznal vsak kotiček gozda, tudi tistega, kjer stoji spominska tabla partizanom, ki so po izdaji leta 1942 obkoljeni raje izbrali smrt kot predajo sovražniku. Le nekaj metrov naprej je zrastel ta usodni jurček, ki je bil vzrok za Slavkov zdrs v smrt.
»Šla sva že nazaj proti domu, po gozdni stezi nad cesto, ko je, čeprav ni prav dobro videl, opazil jurčka,« s solznimi očmi pripoveduje Jelka: »Veselo je stopil proti njemu, pa sem mu rekla, naj ne hodi, da je tam nevarno in še mokro je bilo na poti, pa mi je le odvrnil, naj ne skrbim, saj da ni otrok. Nisem ga mogla prepričati, naj ne stopa proti robu. Sklonil se je in odtrgal gobo. Ko je vstajal, je izgubil ravnotežje. Zaneslo ga je vznak, padel je, potem pa ga je odneslo v prepad.«
Žena je v šoku odvrgla vrečko z nekaj gobami, še zdaj ležijo tam, in ker sta bila brez mobilnika, odhitela proti vasi iskat pomoč. Tekla je, kot je letom primerno zmogla. V tistem sta šla proti njej vnuka, ki sta hotela dedka najti med sprehodom in mu prva voščiti za rojstni dan. Ker sta imela mobilnik, sta poklicala na pomoč. Domači so povedali, da so reševalci, najprej gasilci, potem pa še reševalci, prišli hitro. Čeprav je bilo na robu prepada in doli v globeli, kjer je obležal Slavko, precej nevarno, so hoteli po najboljših močeh pomagati, a je bilo že prepozno. Iz prepada – spodaj je za odtenek tišje kot po navadi drla Sava – so dvignili negibno telo upokojenca. K zadnjemu počitku ga bodo položili na pokopališču v sosednjem Naklu.