LJUTOMER – »Dokler zaradi ceste potekajo sodni postopki, občina ne more pristopiti k trajni rešitvi težave,« direktor ljutomerske občinske uprave Tomi Zrinski nemočno opazuje spor med nekoč prijateljsko razpoloženimi sosedi. Ti se zdaj pogovarjajo prek sodišč, mestoma mora v njihov dialog poseči tudi policija.
Branko: Cesta je tukaj že od nekdaj
Do gradnje asfaltirane državne ceste Ljutomer–Ormož na začetku sedemdesetih je pot do stare, makadamske ceste poleg nekategorizirane gozdne poti vodila mimo domačije Kolarjevih. Pravokotno na cesto. Zaradi varnejšega dostopa na asfaltirano magistralko se je takratni gospodarski odbor skupščine občine Ljutomer odločil dovozno pot za nekoliko metrov prestaviti: z glavne ceste se je na Kolarjevo zemljo, po kateri so do svojih domov dostopali tudi Kraljevi in Mülfelnerjevi, tako zavilo nekaj ducat metrov dlje. Tako zatrjuje večina starejših krajanov iz dotične krajevne skupnosti, med njimi Kolarjev potomec Branko. Kot pravijo, imajo dober spomin.
Slavko: Ceste
prej tukaj ni bilo
Brankov brat Slavko Kolar, trenutni večinski lastnik zemlje, po kateri poteka omenjena dovozna pot, se spominja drugače: »Cesto, po kateri se že vrsto let kljub mojemu neodobravanju vozijo številni, sva navozila oz. naredila midva z ženo, ko sva v osemdesetih delala fasado na hiši. Prej tukaj te dovozne ceste ni bilo!« Ustno in pisno Kolar, kot pravi, na motenje miru na posestvu opozarja že od leta 1996.
A vrnimo se malo nazaj. V čase, ko so konjske in volovske vprege tudi na tem koncu Slovenije zamenjali tovornjaki in traktorji. Ko je namesto Mülfelnerjevih tam s svojo obrtjo zaživel Vekoslav Lovrenčič, domačija Kraljevih pa se je s poroko Ljudmile preimenovala v Štiberčevo kmetijo, se je dovozna cestica – za katero Kolar zatrjuje, da v bistvu sploh ni obstajala – začela širiti. Lovrenčič se celo spominja, da je po njej v svojo betonarno prevozil tudi do 500 ton materiala, cesto pa je, kot pravi, tudi skrbno vzdrževal. Sin pokojnega Kolarjevega gospodarja, ki je po pripovedovanju Lovrenčiča in Ljudmile Štiberc soglašal s tem, da se dovozna cestica spelje na obronku njegove zemlje, se nad tem menda ni pritoževal. Živeli so v dobrih sosedskih odnosih.
Polivanje z gnojevko in policija
Danes so razmere povsem drugačne. Kolarjevi, Štiberčevi, Lovrenčičevi in nekaj drugih lastnikov kmetijskih zemljišč, ki do slednjih dostopajo tudi po omenjeni Kolarjevi zemlji, si na sodiščih stojijo naproti: Slavko Kolar, čigar predniki naj bi se po besedah Lovrenčiča in Štiberčeve povsem strinjali z njihovo uporabo dovozne poti po Kolarjevi zemlji, svoje sosede toži zaradi vznemirjanja lastninske pravice, oni pa njega sodno preganjajo zaradi pravice do služnostne poti oz. motenja posesti. Slavko seveda zatrjuje, da njegova prednika nikoli in nikdar nista soglašala z omenjeno dovozno potjo, poteku te po njihovi zemlji naj bi celo ostro nasprotovala. Cesto bi Slavko danes rad preoral, ker namerava gojiti drobnico in potrebuje prostor, pravi.
Prepoved na lastni zemlji
Pripetljajev na Kolarjevi zemlji – Slavkovo ženo je, pravi, sosed denimo polil z gnojevko, ker mu je branila s traktorjem priti na njivo, spet drugi jo je po njenem zatrjevanju zbil z avtomobilom, zaradi česar je potrebovala medicinsko oskrbo – se je doslej zvrstilo že veliko. Tudi policija je nekajkrat vskočila v njihov dialog zmerljivk. Slavko ima trenutno s sodno uredbo prepovedan kakršen koli poseg na sporno dovozno cesto, ki pravzaprav poteka po njegovi zemlji in za katero tudi plačuje davek. Domenjen je že za sestanek pri varuhinji človekovih pravic Vlasti Nussdorfer, razmišlja o novih ovadbah. V pravno državo ne verjame, svojo zemljo pa bo branil vse do evropskega sodišča za človekove pravice, napoveduje.
Nore zadeve …
»Nekaj takih norih zadev sem že slišal, celo v Ljubljani so. Vendar je ta reč tukaj še v slabšem položaju, saj cesta ni kategorizirana. Če cesta služi večjemu številu uporabnikov, bi občina lahko zadevo rešila s tem, da bi jo poskušala urediti kot javno,« meni pravni strokovnjak Rajko Pirnat z ljubljanske pravne fakultete in dodaja, da občina lahko to uredi ne glede na spore, ki jih imajo sosedje. Direktor ljutomerske občinske uprave Tomi Zrinski je za Delo sicer namignil, kaj bi se utegnilo zgoditi – »ko bodo sodni postopki zaključeni, bo glede na sodbo občina pristopila k ureditvi ceste (prenos lastništva na občino in kategorizacija ceste)«, vendar je tudi v isti sapi priznal, da občina postopkov za razlastitev parcel še ni začela, »saj trenutno ni podlage za ta postopek«.
»Dokler se občina ne odloči iz te ceste narediti javno, imajo ti ljudje na razpolago zgolj razne možnosti uveljavljanja zahtevkov, da se doseže služnost oz. nujna pot. Vendar to vse traja, v naravi pa se lahko zgodi še marsikaj,« pomenljivo opozarja Pirnat. In prav ima. Iz tlenja med preprostimi ljudmi ob koncu Radomerščaka se lahko kaj kmalu (spet) pojavi požar, katerega gašenje že nekaj let poteka, žal, zgolj površinsko.