BREZNICA PRI ŽIREH – Pred leti smo večkrat poročali o ugrabljenih voznikih tovornjakov, katerih zgodbe so imele večkrat tragičen konec. Takrat se je zdelo, da so slovenski šoferji najbolj izpostavljene tarče neznanih storilcev, ki so predvsem v vzhodnih deželah (v Rusiji in drugih nekdanjih državah Sovjetske zveze) prežali na žrtve, ki so se s težkimi tovornjaki odpravljale na dolge in nevarne poti.
Po dolgih letih še vedno ostaja nepojasnjenih nekaj umorov, med njimi umor 33-letnega Martina Pauliča iz Šenčurja, čigar iznakaženo truplo so našli v Ukrajini pri kraju Starobeševo oktobra 1996. Umrl je zaradi strela v zatilje, storilci pa so sledove poskušali zabrisati tako, da so truplo zažgali. Morilcev niso nikoli odkrili.
Takoj po novem letu 1997 je med slovenskimi šoferji padla nova žrtev. Na Madžarskem, pri kraju Kiskunhalas, približno trideset kilometrov od madžarsko-jugoslovanske meje, so 4. januarja zvečer v kabini tovornjaka našli zverinsko umorjenega 31-letnega Doriana Čoka iz Šareda pri Izoli. Storilca, 45-letnega bosanskega državljana, so prijeli.
A leto 1997 je bilo usodno še za enega slovenskega šoferja, celo znanca in sodelavca Martina Pauliča. Minilo je deset mesecev od Pauličeve smrti, ko je na Madžarskem izginil 32-letni Herman Strel z Breznice nad Žirmi. Strel, ki je bil po besedah njegovega delodajalca vesten in neproblematičen voznik, se je 17. avgusta 1997 s tovorom, štirimi stroji za polnjenje kokakole, odpravil na dolgo pot v Vladikavkaz v Čečeniji. Po prestopu slovensko-madžarske meje se ni več oglasil. Nekaj dni pozneje so ob Blatnem jezeru našli samo njegovo nedotaknjeno prikolico s tovorom za Čečenijo, voznika in tovornjaka pa ni bilo nikjer. Šele dva meseca zatem, 17. oktobra, so ob jezeru našli razpadajoče moško truplo. Bilo je točno eno leto po najdbi Pauličevega trupla v Ukrajini. Tudi njegovih morilcev tako kot Pauličevih niso nikoli odkrili. Nekateri so bili prepričani, da med zločinoma obstaja neka vez, ki so jo omenjali kot sumljivo podrobnost – tako kot Martin Paulič nekoč je tudi Strel vozil za istega italijanskega prevoznika.
Vesten in iznajdljiv
Kolegi, ki so poznali Hermanove navade, so takrat povedali, da ni rad vozil v konvoju, čeprav je bila zaradi varnosti taka navada. Bil pa je iznajdljiv, in kot je takrat povedal uslužbenec italijanske špedicije Silvan Corniali, vesten in zanesljiv šofer. Ko so Hermanovi kolegi po nekaj dneh pri Blatnem jezeru na Madžarskem našli parkirano prikolico z nedotaknjenim tovorom, voznika in tovornjaka pa ni bilo nikjer, je špediter poskrbel za nove spremne dokumente in tovor je na cilj v Čečenijo odpeljal eden od Hermanovih kolegov.
Usoda voznika tovornjaka je bila neznana
Nihče ni nič vedel. Kot bi se ugreznil v zemljo. O izginulem slovenskem prevozniku so molčali tudi na policiji, dokler se niso razširile govorice, ki so zahtevale odgovor. In šele zadnjega septembra je bilo tudi uradno potrjeno, da je Herman Strel izginil. V času negotovosti o šoferju so skrivnostni klici k Strelovim staršem na Breznico dodali še več skrivnostnosti. Neznanci so namreč večkrat vpraševali, ali se je sin že vrnil domov. Mati Francka in oče Dominik sta ves čas živela v negotovosti, zaradi raznih govoric pa so ju obhajale zle slutnje. Oče je že kmalu po novici o izginotju dejal: »Če se do zdaj ni javil, ga ne bo več.«
Oče in mati sta se takrat spomnila nekaterih neljubih dogodkov iz preteklosti, ko so sina obiskovali šoferski znanci, med njimi Martin Paulič. Starši so pripovedovali o neporavnanih računih, ki naj bi med Pauličem in Strelom izzvali oster spor. Herman Strel se je zaradi sporov odločil, da gre k drugemu delodajalcu, Paulič naj bi ga namreč očrnil in Strel ni več dobil voženj, prijatelji pa so tudi povedali, da je sicer izjemno rad vozil prav v Rusijo. Le Moskve se je izogibal, saj se je bal, da bi mu zasegli tovornjak. Vedel je namreč, da se nekateri odpravljajo na pot s ponarejenimi dokumenti, ki bi mu jih lahko kdo podtaknil. Bil je prepričan, da so take dogodivščine, ki jim sledi odvzem vozila, zrežirane. Sicer pa je imel Herman Mercedesov tovornjak, ki je skrivnostno izginil, izposojen od brata.
Staršem seveda ni bilo jasno, zakaj so jih ves čas tolažili, da si je Herman morda našel dekle in ostal v tujini, drugi so napovedovali, da se bo vrnil s kupom denarja in podobno. Iznajdljivi Strel, za katerega so govorili, da je imel največji rezervoar za gorivo (polnil ga je s cenejšo rusko nafto), je zaradi vsega, kar se je dogajalo našim prevoznikom, napovedoval, da bo v Čečeniji za varno spremstvo najel oklepno vozilo, toda kot se je izkazalo, do Čečenije sploh ni pripotoval.
Ironija je bila, da je Herman Strel štiri leta pred usodno vožnjo v Ukrajini postavil lesen križ na grob prijatelju Milanu Fortuni iz Žirov, prevozniku, ki je leta 1993 na počivališču pri kraju Stryj v Ukrajini umrl domnevno zaradi zaužitja preveč domače (strupene) vodke. Prav Fortuna ga je nekoč vpeljal v avtoprevozništvo.
Skrivnostni klici
Po najdbi trupla so v Strelovi družini preživljali še večjo negotovost, saj sta mati in oče po ogledu fotografij domnevno sinovih oblačil izrazila dvom, da je vse pripadalo njemu. Oče je zanesljivo prepoznal le črn kombinezon z napisom mercedes na prsih, o kratkih hlačah in črni majici z napisom kalašnikov v cirilici pa ni mogel z gotovostjo trditi, da jih je res nosil Herman. Sicer pa so se zaradi objavljenega opisa trupla zdrznili tudi nekateri Hermanovi znanci. »Tu nekaj smrdi,« so govorili, »kajti Herman nikoli ni imel brkov, take majice, ki je omenjena v opisu, pa nosijo kvečjemu ruski ali ukrajinski šoferji.« Zaradi vseh dvomov, ki jih domači niso skrivali, je po najdbi trupla še ostajalo upanje, da je Herman živ. Na žalost so potrdili, da je bil žrtev prav on. Hermana so pokopali v Žireh, mati in oče sta medtem umrla, domača hiša na Breznici sameva. Desetletje in pol po njegovi nasilni smrti se nihče več ne ukvarja s preiskavo umora. Zaradi dejstva, da se je zločin zgodil v tujini, se tudi naša policija ni trudila, da bi dobili odgovor.
Zgodba o skrivnostnem umoru več kot očitno nikoli ne bo pojasnjena.