Skrivnostni jamski plin ubija velenjske rudarje?

VELENJE – Kako nevaren je v resnici plin dimetilsulfid (DMS), ki je v rudniških jaških? Vsake toliko časa se v rudarskem Velenju razplamti razprava o njegovih škodljivih vplivih in domnevno preskromnih varnostnih ukrepih. DMS vpliva na sluznico, oči, jetra, ledvice in kri, problem pa je tudi v pomanjkljivi standardizaciji pri nas. Tako pravzaprav nihče ne pojasni povsem natančno, kolikšna koncentracija DMS je v posameznih delovnih okoljih dovoljena. Mejne vrednosti se menda razlikujejo tudi do desetkrat.

Velenjčani so se zganili, ker naj se njihovi rudarji ne bi dovolj zavedali škodljivosti tega jamskega plina brez barve in okusa, a ostrega vonja. V Premogovniku Velenje (PV) so ga – čisto po naključju – odkrili šele v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, in to v južnem krilu jame Preloge, ko so metanometri začeli izklapljati elektriko, čeprav je bil metan v dovoljenih mejah. Ko so prepoznali DMS, so ugotovili, da v državi zanj ni določenih standardov, niti niso vedeli, kako ga meriti. V predelu, kjer se je pojavil, so uvedli delo na pol ure, in vsi možje so danes še živi in menda brez posledic. Se pa nekateri sprašujejo, ali se v PV pri varnostnih kriterijih niso nemara zgledovali po Kitajski, Indoneziji ali Kirgiziji.

Vodstvo velenjskega energetskega giganta zavrača pomisleke, saj da gre bolj za ugibanje ter napačne in zavajajoče podatke, priznava pa škodljivost DMS. »Premogovništvo je kljub vrhunski opremi in tehnologiji, ki jo v PV premoremo in zaradi katere smo prepoznavni v svetu, še vedno dejavnost, ki poteka v posebnih razmerah. Premog na nekaterih delih velenjskega ležišča poleg metana in ogljikovega dioksida vsebuje tudi DMS. Ta se pojavlja občasno in samo v posameznih delih jame, že v majhnih koncentracijah ga je možno zaznati s čutili, zato ga ni težko odkriti in se pravočasno umakniti. DMS pri višjih koncentracijah draži oči, nos in grlo, kar omogoča hitro zaznavanje njegove prisotnosti in tako indirektno preprečuje sicer možne zastrupitve,« so zapisali v pojasnilu.

Drži, da velenjski rudarji delajo v enem od najvarnejših okolij, čeprav so nesreče – v zadnjem času po večini lažje – redne spremljevalke mož v jamah. Eden od njih je spomnil, da so se ob odkritju plina znašli v temi, o njem nihče ni vedel ničesar, v rudarskih pravilnikih ga ni bilo, so se pa knapi kajpak spraševali, kaj jim draži oči in otežuje dihanje. Bilo je še toliko bolj skrivnostno, ker se je DMS pojavljal le občasno, največkrat pri rezanju talnih lokov. Zdaj knapi ugibajo, ali je plin strupen, dražljiv, morda rakotvoren. Ne merijo ga pogosto, pomembnejše je zaznavanje metana, monoksida in dioksida.

Pristojni v PV dodajajo, da DMS po slovenskih in tujih rudarskih predpisih ni naveden kot nevaren plin

Zapisi o njegovih dovoljenih mejnih koncentracijah pa so v tuji literaturi zelo različni. »Slovenska rudarska zakonodaja ne predpisuje maksimalne dovoljene koncentracije. V PV je ta v ozračju delovnega prostora 70 ppm (delcev na milijon). Na deloviščih v delih jame, kjer se omenjeni plin pojavlja v manjših koncentracijah, morajo nadzorniki zračenja izvajati meritve enkrat na dan, na deloviščih, kjer koncentracije presegajo 50 ppm, merijo vsako uro.« In še da v primeru prekoračitve 70 ppm izvedejo vse potrebne ukrepe, za meritve prisotnosti plinov v jami imajo verificirano opremo z vsemi potrebnimi certifikati, kar vsaj enkrat na leto preveri republiška rudarska inšpekcija.

Za dodatno varnost Velenjčani vsak mesec poskrbijo z odvzemom vzorcev za kemično analizo, rezultati so sestavni del predpisanih evidenc meritev jamskih plinov, ki jih po zakonu vodi PV in jih na pol leta pregleda rudarski inšpektor, ki doslej ni ugotovil nobenih nepravilnosti ali kršitev. Zagotavljajo, da redno skrbijo za zdravje in varnost zaposlenih. Ti morajo pogosto na zdravniški pregled, zdravstvena slika knapov pa ne odstopa od povprečja zdravstvenega stanja zaposlenih v drugih industrijskih panogah, čeprav gre za delo v posebnih razmerah.

Stroka: nevarnejši je ogljikov dioksid

Prof. dr. Metoda Dodič Fikfak, dr. med., predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa UKC Ljubljana, pravi, da v zadnjih petih letih ni bistveno več novih podatkov o DMS. »Dovoljene vrednosti smo pregledali pri ameriški OSHA, ki ugotavlja, da te meje še ne more postaviti. ACGIH omenja časovno tehtano povprečje 10 ppm oziroma 25 mg/m3. Drugih zanesljivih podatkov v literaturi o obstoječi mejni vrednosti za človeka ni.« Occupational health and safety administration (OSHA) je vladna organizacija, zato so postavljene mejne vrednosti običajno višje (v tem primeru niso postavljene), kot so strokovne pri NIOSH ali American conference of governmental industrial hygienists (ACGIH). Dodič Fikfakova pomirja, da podatkov o vrednostih, ki bi povzročile tveganje za akutno smrt, v dostopni literaturi ni. Ker je plin smrdeč že pri nizkih koncentracijah, se izpostavljeni lahko umaknejo še pred resno zastrupitvijo ali smrtjo – simptomi so draženje oči in kože, kašelj, draženje v grlu, slabost in splošna oslabelost. »Edina študija, iz leta 1984, ki proučuje vpliv DMS pri delavcih, pa ugotavlja, da imajo tisti, ki so izpostavljeni koncentraciji nad 1,5 ppm, pogostejše glavobole, padec koncentracije, izgubo spomina, krče, zmedenost in pogostejši bolniški stalež.« Za zaščito pri visoki koncentraciji, ki je običajno mešanica različnih snovi, svetuje uporabo celoobraznega respiratorja za organska topila (zaradi možnosti požara), ni pa dvoma, da je v primerjavi z DMS precej nevarnejši ogljikov dioksid.