IZOLA – Tik pred iztekom starega leta se je izkazalo, da stari slovenski rek Prijatelja spoznaš v nesreči še kako velja. Pred pomolom na Sončnem nabrežju v središču Izole so se v množici mimoidočih opogumili le trije tamkajšnji občani, ki so nesebično priskočili na pomoč 54-letnemu Nedeljku Vajukiću, ki je padel v morje in se začel utapljati. Brez 34-letne Suzane Mezgec, 59-letnega Bogdana Mihaliča in mlajšega Izolana, čigar identiteta še ni znana, Vajukić zagotovo ne bi preživel tistega petkovega večera. »Ljudje so bili tukaj, pa nihče ni prišel pomagat. Ni važno, kakšen človek je. Človek je za mene še vedno človek. Mi smo ga rešili in tako je ostal živ,« nam pred železnimi vrati, ki vodijo na tamkajšnji pomol s privezanimi barkami, pove Mihalič. Za Nedeljka, ki je med Izolani znan pod imenom Bajo, je namreč znano, da se večji del dneva zadržuje ob izolski obali in ob tem rad tudi kaj spije. Okoli šeste ure zvečer je Nedeljko sedel na klopci nasproti zaklenjenih železnih vrat pomola, »vstal in zalaufal«, kot nam je povedal Mihalič, proti njim ter se zaletel vanje. Od tam ga je nato odbilo in je padel v vodo.
Takoj skočila v morje
Prav v tistem trenutku je mimo prišla Mezgečeva s svojim psom. »Slišala sem, da je nekdo padel v vodo, in sem sprva mislila, da se je kakšen mulec vrgel v vodo. Potem pa sem videla, da ljudje gledajo v vodo, in tistega neznanega fanta, ki ga je hotel doseči z roko in ga zvleči iz vode, a mu to ni uspelo. Potem je šel na bližnjo barko in ga hotel rešiti z nje, pa sem mu rekla, da naj skoči v morje. Odgovoril mi je, da tega ne more storiti. Potem pa sem rekla, da bom to storila jaz. Takoj sem se slekla, na obali pustila telefon, jakno in teniske in psu rekla, da naj počaka. Skočila sem v vodo in utapljajočega se moškega porinila do tega fanta. Nato mi je pomagal, da sem bila spet na suhem, prijela sem vrv, da sem barko potegnila bližje in fant je zakričal, da naj nekdo pride pomagat,« se še v živo spominja Suzana Mezgec, ki bi še danes storila enako. Še sreča, da je imel prav v tistem trenutku Mihalič v roki ključ od vrat za vstop na pomol, ki jih je odklenil in pomagal, da so nesrečnega moškega dvignili na čoln. »S seboj sem imel ključ in sem odklenil vrata. Če ne bi imel ključa, ne vem, ali bi ga rešili,« tiste trenutke podoživlja Mihalič in dodaja, da so Nedeljka tako za las rešili. Reševanje je pri vsem skupaj trojici oteževala Nedeljkova bunda, ki se je v trenutku napolnila z vodo. Najprej so ga seveda prijeli zanjo, a jim je ostala v roki, saj se mu je snela. »To je treba doživeti in videti. Že dvakrat sem to videl v živo,« pravi Mihalič in se spomni, kako je že lani reševal moškega iz vode, ta je padel vanjo po tem, ko je hotel stopiti na barko. »Komaj sem ga potegnil ven. Še dobro da sem imel lestev,« dodaja. »Človek je v takšnem trenutku zelo težak. Videti je bilo, kot da je mrtev, saj je bil čisto negiben. Niti z rokami ni migal,« se ob tem spominja Mezgečeva.
Mimoidoči samo opazovali
Trojici je tako uspelo Nedeljka zvleči iz vode in so ga položili na čoln tako, da je imel noge na palubi, z glavo pa je bil obrnjen proti praznemu prostoru, kjer na čolnu lahko stoji ribič. »Položili so ga na hrbet in takoj je začel bruhati vodo. Takoj sem rekla, da naj ga obrnejo na bok, da se ne bi zadušil. In ko je nato fant zakričal, da naj nekdo pokliče reševalce, se nihče ni odzval. Potem sem vstala jaz in rekla, da naj nekdo le pokliče reševalce, in nato sem slišala, kako je eden to tudi storil,« pravi Mezgečeva, ki je še danes razočarana nad mimoidočimi, ki so, namesto da bi pomagali, le stali in opazovali celotno reševanje. »Vsi so samo gledali v smislu, kako je zanimivo. Samo notri sem skočila. Ne vem, ali se bojijo skočiti v vodo, da bi bili mokri? Iskali so palico, da bi ga potegnili iz vode, ampak človeka ne moreš potegniti s palico. Cel je bil v vodi, še njegovega obraza se ni videlo. Nič, samo bunda se je videla, ki se je nato napihnila,« dodaja 34-letna Izolanka. Ko je Suzana Mezgec slišala, da že prihajajo reševalci, je, kot je povedala, hitro stekla domov in se na kraj nesreče vrnila čez okoli pol ure. »Spomnim se, kako sem, ko sem prišla iz vode, videla neko žensko, ki je imela roke v žepu, in videti je bilo, kot da gleda, kako človek umira. Takrat me ni nič zeblo, niti nisem čutila mraza, niti nisem vedela, ali je bila voda globoka ali ne. Niti nisem čutila, ali je bilo morje mrzlo. Samo pograbila sem svoje stvari in se šla domov uredit,« se še spominja.
Nedeljko se padca sploh ne spomni
Zgodba se je seveda hitro razvedela po obali, Bogdan Mihalič pa vse skupaj vidi tudi kot opozorilo za odgovorne v izolskem komunalnem podjetju, da bi ob pomole namestili vsaj rešilne jopiče, ki bi v takšnih primerih pomagali utapljajočemu se posamezniku. Na takratni dogodek je med našim obiskom še vedno spominjala Nedeljkova bunda, ki je ležala v čolnu. Izolan, ki prihaja iz Bosne in Hercegovine, se je tako na novo rodil.
Da bi izvedeli še njegovo plat zgodbe, smo se odpravili na njegov dom v središču Izole, a ga doma nismo našli. Smo pa zato prek Suzane Mezgec izvedeli, da se padca v morje sploh ne spominja in da je to izvedel šele, ko se je zbudil v bolnišnici. Povedal ji je še, da so mu v bolnišnici dali zdravila in da jih bo moral plačati, a ne ve s čim, saj za to nima denarja. Medtem pa je Mezgečeva postala prava junakinja. Od izolskega območnega združenja Rdečega križa je pravkar prejela tudi priznanje za humanost.