LJUBLJANA – Na petkovem sojenju za lanski umor ljubljanskega zlatarja Antona Paplerja so bila na sporedu pričanja treh skesancev, ki so se v zameno za priznanje krivde pogodili za sorazmerno nizke kazni. Potem ko so Matjaž Režek, Ivan Kanduč in Armin Hasanagić izpovedali svojo plat dogodkov, je bilo na obrazu tožilke Manje Prezelj videti grimase med jezo in razočaranjem: »Pričevanja so bila nasprotujoča si ter zanikajoča. Podrobno bom pregledala pričanja ter razmislila, če lahko vložim obtožni akt zaradi krivega pričanja,« je povedala po obravnavi. Za krivo pričanje je zagrožena kazen do petih let zapora.
Režek, Kanduč in Hasanagić – ki bi sicer lahko izpovedali kar koli, pa jim ne bi prisodili dodatne kazni – so si nemara zabili avtogol. Čeprav je sodnik Zvjezdan Radonjić vsakega posebej opozoril o spremembi statusa (iz obtožencev oziroma obsojencev so se prelevili v priče), to ni pretirano pripomoglo k pojasnitvi dogodkov konec lanskega novembra. Že po odgovorih, s katerimi je postregel Matjaž Režek, je bilo mogoče slutiti, kako bo plula sodna barka v napetem ozračju sobe 319 na ljubljanskem okrožnem sodišču. Kot tudi to, da bodo neskesani obtoženci Simon Tkalčec, Sandi Prešeren in Alijan Brajdič na zatožni klopi zgolj nemi opazovalci in poslušalci.
»Ne vem, ne spomnim se«
Prvi je pričal Matjaž Režek, ki ni znal točno povedati, kdo je bil osnovni pobudnik ropa: »Ne vem, obtožen sem jaz,« je izjavil ter zanikal, da bi bil pobudnik Brajdič. Spomnimo; na zaslišanjih je podal izjavo: »Vsakič ko smo bili pri Brajdiču, je on predlagal, da nekaj oropamo.« Zdaj so bili odgovori skopi: vsi so vedeli za Paplerjevo zlatarno, ni bilo definirano, kdo bo ropal in kdo stražil: »Ko me je Kanduč poklical, da je pizdarija, sem rekel, da me ne zanima in naj gredo po svoje.« Tudi o zlatu in orožju ni vedel izpovedati kaj dosti, čeprav ga je tožilka vmes opozorila, da je že obsojen za to kaznivo dejanje in da se mu nič ne more zgoditi. Tožilka ima zagotovo prav – vsaj kar se tiče sodne dvorane.
Režek je v odgovorih odvetnikom povedal, da sta se Kanduč in Brajdič spoznala v zaporu na Dobu ter da sam pozna Brajdiča dve leti, z njim pa se druži, odkar je Brajdič lani prišel iz zapora. (Po naših neuradnih podatkih je Režek obiskoval Kanduča na Dobu ter tam prišel v stik z Brajdičem.) Režek je sicer nabral kar precej let delovne dobe, pred ropom pa je bil nekaj mesecev brezposeln. Med najpogostejšima odgovoroma »Ne bi vedel« ter »Ne bi se spomnil« pa je vendarle iztisnil, da je bila njegova vloga to, da roparjem priskrbi stanovanje; pa da je v par letih nekajkrat šel mimo Paplerjeve zlatarne. »Nisem videl zlata niti v enem trenutku – videl sem samo vrečko, v kateri naj bi bilo zlato,« je še povedal Režek.
»Čista laž«
Ivan Kanduč je pristopil naslednji; povedal je, da je Tkalčeca in Prešerna zgolj vozil, tudi s prizorišča ropa: »Prešeren je na pol poti začel govoriti, da je zlatar streljal nanj in on nazaj. Na pol poti do Mercatorja sem ju vrgel ven iz avta. To je čista resnica,« je zatrjeval in za Režkove izjave dejal: »Čista laž.« Po Mercatorju so šli pred hotel Lipa, in ko je padlo vprašanje, kam so šli potem, je dejal: »Ne bom odgovarjal.« Tu je imel sodnik Radonjić dovolj: povedal mu je, da se prestajanje zaporne kazni prekine in da gre nemudoma nazaj v pripor. Kanduč si je nenadoma premislil ter nadaljeval pojasnjevanje oziroma zanikanje: on ni vozil obeh roparjev v Sostro, on ni zakopal zlata. Toda sodnik mu je nekajkrat povedal, da so njegove izjave »absolutna neresnica«, saj mu nasprotujejo posnetki kamer in analiza telefonskih baznih postaj.
Kot zadnji izmed obsojenih je pričal Armin Hasanagić, ki se je precej družil s prijateljem Režkom: »On mi je povedal, da bo rop. Izvedla ga bosta dva človeka od znanca, mi poskrbimo za spanje in prevoz.« Toda kamere so posnele njegove prihode in gibanje: tako v hotelu Lipa kot tudi okoli zlatarne. Soočen je bil s prejšnjimi izjavami, v katerih je priznal, da sta z Režkom stražila; zdaj pa je trdil, da sta se zgolj malo sprehajala v bližini zlatarne. Povedal pa je, da mu je Režek dan po ropu dal zlato, ki ga je zakopal, nato mu ga je Hasanagić znova vrnil. Sledi smodniških plinov z njegovih rok naj bi izvirale z ljubljanskega strelišča, kamor dvakrat na mesec hodi streljat. In ves čas druženja z roparjema in preostalimi nikoli niso govorili o izvedbi ropa!
Morilsko orožje naj bi bilo zbrojevka ali mauser
Janez Golja, sodni izvedenec za balistiko, pa je pojasnil strelsko dogajanje v zlatarni. Zlatarjeva pištola mosquito sig sauer se je po prvem strelu zataknila: »Papler je imel roke pred obrazom, v obrambnem položaju, zato so bile sledi strela na zunanji strani rok,« je pojasnil sledi morilskega naboja na Antonovih rokah. Morilsko orožje kalibra 6,35 mm naj bi bilo zbrojevka ali mauser, sledi streljanja na rokah obeh roparjev pa skoraj zagotovo ne izvirajo iz zlatarne – Prešernu so vzorec odvzeli 47 ur po krvavem dogodku, Tkalčecu pa 56. Poraja se sum, da sta fanta streljala po umoru; zakaj, ni jasno.
Pred koncem sojenja pa je tožilka v spis vložila še kup sodb, ki izvirajo iz Brajdičevega poprejšnjega pečanja z orožjem in strelivom. Kaj bo to pomenilo zanj, pa bo jasno sredi septembra, ko se bo sojenje za umor Paplerja nadaljevalo.
