KOBARID – V ponedeljek bo od skrivnostnega izginotja Bogdana Bradaškje minilo že šest let. »Kam je šel? Je še živ? Je šel morda res v tujino?« To so vprašanja, ki si jih njegovi svojci zastavljajo že vsa ta leta, in kot kaže, še ne bodo kmalu nič bližje odločilnim odgovorom. »Glede vašega vprašanja vam sporočamo, da imenovanega še vedno vodimo kot pogrešanega. Novih ugotovitev, ki bi pripomogle k njegovi izsleditvi, nismo pridobili,« nam je odgovoril vodja sektorja kriminalistične policije na PU Nova Gorica Marino Pangos.
Družina medtem poskuša živeti naprej, a, kot pravi Bogdanov oče Milan, zelo težko. Še vedno je najhujša negotovost, ko ne veš, ali je še živ ali ne. Še huje je, ker so okoliščine njegovega izginotja zelo nenavadne, kot da je bilo vse načrtovano. Že ko smo se pred dvema letoma pogovarjali z Milanom, nam je razlagal, da bi Bogdan lahko odšel v tujsko legijo. Zaradi tega bi si moral spremeniti identiteto in pretrgati stike z vsemi, ki ga poznajo. Njihovo teorijo so jim potrdili tudi jasnovidci, ki so imeli videnje, da je prisedel v bel terenski avto.
Pred šestimi leti se je Bogdan nekaj minut po poldrugi uri popoldne ustavil na bovški policijski postaji, se poslovil in šel teč. Policisti so pa ga po besedah sogovornika za pogrešanega razglasili že pol ure potem, ko se ob 18. uri ni pojavil na delovnem mestu na bovški policijski postaji, čeprav začnejo iskanje šele 48 ur po izginotju osebe. Bogdanovi družini se je zdelo nenavadno tudi to, da v prtljažniku njegovega vozila ni bilo njegovega nahrbtnika, pohodnih čevljev in palic, čeprav je te predmete vedno imel tam. Doma sta ostala tudi njegova denarnica in telefon, kar je bilo za pogrešanega policista, ki bi danes štel že 38 let, tudi zelo nenavadno. »Vedno je imel to pri sebi,« trdi njegov oče.
Ob letošnji bližajoči se obletnici sinovega izginotja nam je razkril še nekaj dejstev. Bogdanov policijski kolega (Milan nam njegovega imena ni želel izdati, saj ga ne želi izpostavljati) mu je povedal, naj ga glede sina nikar ne skrbi, saj da je šel v tujino »zaradi varnosti«. »Ko bi mi vsaj policisti rekli, naj me ne skrbi,« ves obupan pravi Milan. Nadaljuje, da bi po eni izmed možnosti lahko šlo za veliko kriminalno združbo preprodajalcev mamil. Morda mu je bila za petami ali pa je bil zaščitena priča oziroma so ga morali zaradi tega na hitro spraviti na varno v tujino.
V spomin samo rože
Velja spomniti na še eno nenavadno stvar, ki se je zgodila našemu sogovorniku. Potem ko nam je pred dvema letoma razlagal, da je vsak teden ob isti uri sredi noči dobil klic s skrite telefonske številke (domneval je, da ga je poklical prav sin, da bi mu sporočil, da je z njim vse v redu), se je to po objavi našega članka zgodilo le še dvakrat. Od virov pa je izvedel, da naj bi mu prisluškovala policija in celo vojska.
»Vse od začetka vem, da nekje je. Da je v ozadju nekaj drugega,« je še prepričan Milan. »Tisti, ki kaj ve, naj nam prosim to pove,« prosi sogovornik. Tudi letos bodo na kraj, kjer je izginil sin, nesli rože in ne sveč: »Svečk ne bomo prižigali, ker še vedno čutim, da je živ.«
