Sin mrtev tri mesece, pa ne vesta, kje je umrl

LJUBLJANA – Kaj mu je bilo treba tolikšne jeze, ljubosumja in zamere?! Zaradi tega ali onega, te ali one punce, pa saj ni važno, tega najbrž nikoli ne bomo izvedeli, da se je moral tisto jutro, ob pol petih zjutraj, 7. septembra, omamljen od sovraštva, na stičišču Šubičeve in Slovenske ceste, zakaditi v Matevža, in to ne prvič tisti večer, ko je tajnik PGD Barje Jan s svojimi gasilskimi in drugimi tesnimi prijatelji praznoval svoj rojstni dan, želel z njim poračunati, ga premlatiti? Sprva je 29-letnega Petra Žitnika ustavil varnostnik, naslednjič, že na kraju zločina, mu je to preprečil 22-letni Tadej Rahne. Ta je tedaj priskočil svojemu vrstniku na pomoč. Ni mu dovolil, da bi ga sedem let starejši član disciplinske komisije PGD Barje (včeraj prepisano z njihove spletne strani) še naprej pretepal, Matevž je bil že tako ali tako ves iznakažen! Zato ga je želel pospremiti domov, proti njihovemu Rudniku. Takrat pa naj bi se za njima spet pojavila Peter in Blaž, sicer gospodar in orodjar pri PGD Barje. To se je menda zgodilo že tretjič v tisti noči. Ko je toliko let starejši gasilec tam pri spomeniku ponovno nekaj siknil, sloki Tadej pa postal zares zaščitniški. »Kva boš pa naredu?!« mu je domnevno odvrnil in šel dalje, Peter pa naj bi ga, kot smo izvedeli, le malo zatem močno in nenadzorovano potisnil, ga od zadaj najmanj enkrat silovito udaril, tako da je Tadej zgrmel naravnost na betonska tla. In usodno treščil z glavo. Tako močno, da je potegnil najkrajši možni konec.

Peter in Blaž sta potem pobegnila in se pozneje, vsaj eden izmed njiju, kot smo neuradno izvedeli, zavila v molk. Ker je bil Peter dotlej nekaznovan, so ga kot nebegosumnega izpustili na prostost ter kazensko ovadili.

Toda kaj ta molk in nedostopnost ter nedosegljivost za vselej okrvavljenih akterjev, ki živijo pravzaprav v istem kvartu, pomeni Tadejevim staršem, Lidii in Dušanu? Oba tri mesece po Tadejevi smrti še vedno tavata v popolni temi in utesnjenosti. Ne vesta ne zakaj, ne kje, ne kako je umrl starejši od njunih dveh sinov – in to, mimogrede, natanko šest let po smrti Gorazda Čamernika. Njega je le nekaj metrov stran, pred Globalom, ubilo 17 smrtonosnih udarcev od zadaj, varnostnikov Vip Varovanja. In tudi njegova smrt je bila predolgo nepojasnjena.

Preboleče

»Tudi tisto noč ni mogel spati,« je užaloščeno pripovedovala mati Lidia. Tadejev oče se je natanko mesec po tragediji zato odpravil do kraja zločina. Ker so bile kamere zaradi evropskega košarkarskega prvenstva takrat obrnjene drugam kot po navadi, še danes ne ve, kje natančno je njegov sin usodno padel. Nekateri pravijo, da v bližini bankomata, drugi pri spomeniku. Dušan je tisto noč, tam nekje, prižgal svečke za sina. In na asfaltna tla zarisal srce.

Dva meseca zatem pred njihovo kuhinjico svečka še ni ugasnila. Prav v tem prostoru je Tadej še zadnjič videl svojo mamo. Nakar je šla v Istro obiskat bolnega očeta. Že naslednje jutro jo je tako kot tudi njegovega očeta priklical nekdo drug. »Zjutraj je zazvonil sicer njegov telefon. Razveselil sem se ga, predvideval, da mi bo povedal, da se bo vrnil malce pozneje,« se je spominjal Dušan. »Toda na oni strani je bil njegov prijatelj, poslednji, ki je bil z njim. Povedal mi je, kaj se je zgodilo. Vprašal sem ga, ali je pri zavesti.« Ni bil. Takoj je vedel, da je hudo. »Ko sem prišel na urgenco, so ga že operirali. Ah, bilo je grozno, brezupno, zdravniki so se na vso moč trudili,« je povezoval neizbrisljivo tragične trenutke. Kljub ustaljenemu protokolu so jima dovolili, da sta bila ob sinu. Peti dan po padcu se je Tadej dokončno poslovil.

Očeta pa, kako normalno, še vedno gloda: »Veste, po telesu ni imel prav nobenih prask in poškodb, edino, kar je imel, so bili žulji po stopalih.« Še od Triglava, kamor se je nekaj dni prej povzpel z bratom. Ko je očetu napisal še zadnje sporočilce: »Pravim, da sva na vrhu Slovenije!« In kako pretresljiv preobrat: rentgenska slika je pokazala – silovit udarec v glavo. Ne, ni udaril ob pločnik.

»Ploščata poškodba,« je komajda izdavila Lidia.

»Od samega padca to gotovo ni moglo biti ...« je zmajeval njen mož.

Brez pojasnila

»Ah, vse skupaj je tako skrivnostno, domala klavstrofobično,« sta se oba strinjala.

»Preprosto nama je sredi ničesar izginil,« je skrušeno premišljeval Dušan. »Ni ga več.«

Kot oče in mama bi vendarle rada izvedela, kaj jima ga je vzelo. »Meni namreč manjka zadnja ura v njegovem življenju,« je vrelo v sicer skrbnemu vzgojitelju, ki ne zmore sestaviti celotnega mozaika. »Manjkajo mi vsi tisti, ki so bili tedaj zraven in nemara vse to videli.«

Izvedeli smo, da se tisti, ki ga je Tadej tik pred smrtjo branil, danes praktično ničesar več ne spominja. Kot da bi se na lepem zbal ali ustrašil. Vse, kar vesta, je pravzaprav le sinovo zadnje prijateljstvo, ki ga je prek družabnega omrežja vzpostavil z nekim dekletom, in to le uro pred smrtjo! »Bil je tako čustveno inteligenten, skromen, prijateljski ...« nadaljujejo starši. Sanjajo ga.

Nekega dne je Dušan brskal po spletu, iskal vsaj rešilno bilko in nenadoma ugotovil, da je domnevni napadalec še vedno član disciplinske komisije: »Midva od udeležencev in prič nisva prejela prav nikakršnega pojasnila!«

Bosta o življenjski usodi svojega sina morala res izvedeti šele na sodišču? Bi bilo vsem tistim, ki vedo kaj več, res tako težko potrkati na njuna vrata? Jima izreči vsaj sožalje?

»Veste, jaz svojo žalost nosim v sebi,« je tedaj zajokala Lidia. »A nič ne bo pomagalo. Nazaj ga ne bo.«