Simonu je vse zgorelo

JESENICE – Preiskovalci so v nedeljskem hladu brskali po ožganih predmetih v notranjosti dvostanovanjskega objekta v Dobravski ulici na Slovenskem Javorniku. Nekaj stvari so že odnesli na plan, prav nasproti rojstne hiše pisatelja Zdravka Slamnika, bolj znanega pod psevdonimom Pavle Zidar, ki je med drugim spisal znano mladinsko povest Kukavičji Mihec. 
Zagorelo je v stanovanju, v katerem sta še nedavno živela skupaj Mojca Merzel in njen partner Simon Grumerec. Pred hišo na vzhodnem delu železarskih Jesenic smo najprej srečali le njega.

Usodni esemes?

»Ponoči sem bil v službi v Acroniju, prek vikenda sem delal dve dvanajsturni nočni izmeni v hladni valjarni. Ko sem se zjutraj vračal proti hiši, sem že vonjal dim. Odprl sem vrata in vame so butnili plameni,« nam je povedal 34-letni Simon. Skomignil je z rameni: »Edino, kar mi je ostalo, je to, kar imam na sebi. Vse, kar je bilo mojega v hiši, je zgorelo ali je uničeno zaradi gašenja.« 
Polovica dvostanovanjske hiše je last babice Mojce Merzel, nekdanje Simonove partnerice, ki se je pred dvema mesecema izselila iz njunega skupnega bivališča k svojemu očetu. Razmere so bile nevzdržne. Pred pogoriščem jih je najprej opisal Simon, ko je čez čas prišla Mojca, pa smo iz njenih ust slišali popolnoma drugačno zgodbo. Če zmešnjave, ki se je s požarom zapletla do konca, ne bosta zmogla razrešiti sama, bodo morale v dogajanje poseči pristojne službe. 
»Pred dvema dnevoma sem bivši prek esemesa, ko sva se prepirala, sporočil, da ne nameravam več skrbeti za hišo, da imam vsega poln k...c in da mi je čisto vseeno, če kar pogori. Na, pa poglejte, kaj sem priklical …« 
Simon je prepričan, da je bil požar podtaknjen. »Ko sem se vrnil do hiše z nočne, sem videl, da so rolete ob vhodnih vratih dvignjene, sam sem jih zvečer pred odhodom na delo spustil. Nekdo je bil v notranjosti objekta. Policija je vzela nekaj vzorcev, med drugim električni podaljšek in iz žimnice; prepričan sem, da je bilo po njej politega nekaj vnetljivega. Upam, da bodo našli kakšne otipljive sledi.« Toda policija je že v nedeljo popoldne skopo, a nedvoumno zapisala: »Na Jesenicah so kriminalisti v nedeljo obravnavali dva požara v stanovanjskih objektih. Zagorelo je na dveh lokacijah, dogodka pa nista povezana. Okoliščine požara na Slovenskem Javorniku kažejo, da je zagorelo zaradi preobremenjenosti električnega priključka v stanovanju. Nekatere okoliščine kriminalisti še preverjajo, z ugotovitvami pa bodo seznanili pristojno državno tožilstvo.«

Prepir na pogorišču

Grumercu so na pomoč priskočili prijatelji in iz hiše iznesli, kar naj bi bilo še uporabnega. Veliko ni bilo. »Ne vem, kje bom zdaj, kje bom lahko spal. K meni sta prišla mati in oče, rekla sta mi, da za prvo silo lahko bivam v vikendu, kjer ni ne elektrike in ne vode. Prejel sem že prvo pomoč dobrih ljudi, celo prijatelj moje bivše žene iz Ljubljane mi je poslal zimsko oblačilo. Prišli so fantje iz humanitarnega društva Up Jesenice, pomagajo mi sodelavci ter osebje in gostje bližnje picerije Venezzia.« Nato je Simon sklonil glavo: »Nočem se izpostavljati in prositi za pomoč. Življenje, že tako ni več veliko ostalo od njega, se mi je danes zjutraj totalno razsulo.« 
Povedal nam je, da že od 16. leta živi na svojem, rad dela, poskuša se znajti, nič mu ni težko. 
Ko je pristopil prijatelj in ga povprašal, ali je dobro, mu je Simon odvrnil: »Dokler nisem mrtev, sem dobro.« Potem je do hiše prišla Mojca Merzel. Nekdanja partnerja sta si izmenjala kar precej sočnih. 
»Tako kot je bilo prej, ni šlo,« je dejala Merzelova, ko se je stanje umirilo. »Zaživela sva skupaj. Prevzela sva skrb za mojo babico Marijo, ki je trenutno, šteje jih preko devetdeset, v domu starostnikov. Domenjeni smo bili, da bo po njeni smrti stanovanje v tem dvostanovanjskem objektu pripadlo meni. S partnerjem sva nekaj časa živela skupaj, toda zaradi verbalnega in fizičnega nasilja sem odšla živet k očetu. On je ostal tukaj, na tem naslovu ima stalno prebivališče. Kako bi rešila najin spor okoli pravice bivanja v hiši, sploh še nisem razmišljala.« 
Nato je Mojca pogledala Simona, ki je po telefonu govoril s prijateljem: »Res mi je storil veliko hudega, samo v tem hipu se mi pa smili. Žal mi je, da se je zgodilo kaj takega. Oba sva ostala čisto brez vsega, kar sva imela tukaj. Vendar imam jaz pri očku vsaj streho nad glavo, Simon nima nič.«

Mora popustiti

Med prekladanjem predmetov iz dveh garaž ob pogorišču so se med nekdanjima partnerjema vrstile serije grdih besed. Kot da plameni, ki so uničili stanovanje, in to obema, ne bi bili dovolj. 
Simon je trdil, da v prostore ne bo spustil nikogar, češ da je on tam stalno prijavljen. Tudi humanitarcem, prijateljem nekdanje partnerice Mojce, ki bi prišli poslikat stanje po požaru, da bi prek spletnih družabnih omrežij poslali poziv k pomoči, da ne bo dovolil vstopa. Merzelova mu je odvrnila, da je hiša last njene babice, da on pač nima nobene pravice odrejati, kdo in kako bo vstopil v objekt, še zlasti če gre za pomoč. 
»Zima je pred vrati. Vsa okenska stekla so razbita, notranjost je popolnoma ožgana, po drugi strani pa še natopljena z vodo zaradi gašenja. Elektrika je odklopljena, gretja v stanovanju ni.« Mojca se zaveda, da bo do pomladi vse dokončno izgubljeno, če takoj ne začnejo obnove. 
»Dom moje babice, ki bi bil nekoč v prihodnosti lahko moj dom, bo popolnoma neustrezen za bivanje. Že tako imam malo prihodkov, težko bom obnovila vse. Vlečenje o tem, kdo lahko sploh pride pomagat in kdo ne sme, kdo sme priti v stanovanje moje babice, je popolnoma nepotrebno in nesmiselno. Danes, bilo je manj kot uro po tistem, ko se je razširila vest o uničujočem požaru, sem prejela klice ljudi, ki bi radi stopili v akcijo in mi pomagali, a tako ne gre. Simon mora popustiti.«