LAVRICA – Sončna in topla sobota, ki so jo ljubitelji gora izkoristili za obisk slovenskih vrhov, se je za Simono Polanc z Lavrice pri Ljubljani končala tragično. Z možem Andrejem in še dvema skupnima prijateljema se je tistega jutra odpravila na Ratitovec, gorsko planoto nad Železniki, ki vsakega obiskovalca nagradi z enim najlepših in širokih razgledov. Na eni strani lahko občudujejo Julijske Alpe s Triglavom na čelu, na drugi Karavanke pa Kamniško-Savinjske Alpe, ne nazadnje tudi Škofjeloško in Cerkljansko hribovje. »Zelo lepo vreme je bilo. Gledali smo Triglav in se še fotografirali,« se lepih trenutkov spominja Andrej. Druščina si seveda niti v sanjah ni predstavljala, da bo to njihov zadnji skupni pohod, saj se je že čez nekaj ur zgodila tragedija, ki bo Andreja, njegovega in Simoninega sina ter njegovi hčerki iz prvega zakona za vedno zaznamovala.
Ura je bila okoli štirih popoldne, ko so Simona in Andrej ter njuna prijatelja, tudi par, počasi sestopali z vrha Ratitovca v dolino, natančneje proti Prtovču, kjer jih je čakal avtomobil. Prva v vrsti je bila Simona, ki je hodila s psičko Ginny, pri čemer se je v nekem trenutku oddaljila od trojice. »S psom je šla hitreje v dolino,« nam pove Andrej in doda, da sta nato prišli do razpotja, kjer pa je Simona očitno izbrala napačno pot. Ta je bila na začetku lepa in široka, pozneje pa se je kar naenkrat končala oziroma se je, kot so zapisali na PU Kranj, spremenila v nevarno brezpotje.
Psička z laježem opozorila reševalce
Po besedah načelnika GRS Škofja Loka Pavleta Podobnika so jo po vsej verjetnosti zavedle nove poti okoli daljnovoda. »Tam se poti križajo s planinsko in tako je šla po tisti, ki ni bila prava. Pri zadnjem stebru se je tudi nehala,« nam pove Podobnik. »Potem pa se ni odločila, da bi se vrnila, ampak je verjetno hotela naravnost v dolino,« nadaljuje načelnik škofjeloške GRS in doda, da ji je uspelo nekako priti v grapo, nakar je iz nje iskala rešilni izhod. Grapa, po kateri je tekla voda, skale pa so bile ponekod spolzke, je bila očitno usodna zanjo, saj ji je zdrsnilo in padla je kakšnih 15 metrov v globino. Iz PU Kranj so tako sporočili, da je nesrečna 43-letnica umrla po padcu v prepadno grapo na relaciji Prtovč–Jesenovec, na nadmorski višini 830 metrov. »Poraja se vprašanje, na katero si ne znaš odgovoriti, zakaj se ni odločila, da bi se takrat vrnila,« se sprašuje Podobnik, pa tudi Simonin mož Andrej.
Slednji je s prijateljema, ki ju je s Simono spoznal na plesnih vajah, na tistem usodnem razcepu zavil na pravo pot in varno prišel do doline. Simone seveda ni bilo pri avtomobilu. Ni je bilo niti v sosednji vasi, kamor bi se, če bi šla po drugi poti v dolino, lahko zatekla. »Mogoče sta jo zajela strah in panika, ker ni vedela, kje je,« danes ugiba Andrej, ki si življenja brez nje kar ne more predstavljati. Ker nesrečnice v soboto niso našli, so na pomoč poklicali reševalce, ti so takoj stopili v akcijo. Trajala je vse do jutranjih ur in bila po Podobnikovih besedah zaradi terena zelo zahtevna. Morda bi trajala še veliko dlje, če ne bi vmes zaslišali lajanja psičke Ginny, ki je privezana čakala na lastnico, ko je ta iskala izhod iz grape. »Strah jo je bilo. Zagotovo je čutila, da ni več lastnice, da se ji je nekaj zgodilo. Psi vse to še bolj čutijo,« je prepričan Andrej in se hkrati zamisli: »Vprašanje, kdaj bi jo sicer našli.« Reševalci so se morali do planinke spustiti z vrvjo, iz globeli pa jo je dvignil policijski helikopter.
Rak ji je vzel mamo in očeta
Simonina smrt je za njene najbližje nenadomestljiva izguba. Andrej poudarja, kako zelo pozitivna in optimistična je bila. »Rada je imela gore in ples. Uživala je v tem,« nam pove in nadaljuje, kako sta z ženo trikrat na teden hodila na plesne vaje in kako se je pri tem Simona zares odpočila od naporne službe. Delala je namreč cele dneve v eni od slovenskih bank, kjer je bila finančna svetovalka. Andrej nam je še povedal, da je imela za seboj zelo težke trenutke v življenju. Ko je bila stara 18 let, ji je za rakom umrla mama, pred dobrim letom pa je, pri njegovih 62 letih, tudi zaradi raka, izgubila še očeta. Oba sta, kot izvemo, pred smrtjo zelo trpela, bolezni se je bala tudi Simona. »Rekla je, da si, če že mora priti smrt, želi hitre,« s solzami v očeh pove Andrej.
Kljub vsemu je Simona želela ohraniti pozitiven pogled na svet in ga tudi je. Z možem, njunim sinom, ki bo kmalu dopolnil 17 let, ter Andrejevima hčerkama je želela uživati prav vsak dan. »Zdaj, ko je spet lepše in toplo vreme, sva rekla, da bova šla v soboto spet na kolo in v Ljubljano na tržnico,« nam pove sogovornik in nadaljuje, kako sta z ženo za konec aprila že načrtovala daljši pohod po Pohorju, po lepi sprehajalni poti do Slovenj Gradca. Za konec sezone pa sta načrtovala, da bi obiskala še Škrlatico.
Pred enim letom se je družina priselila iz Ljubljane na Lavrico, kjer so kupili stanovanje v najvišjem nadstropju bloka z zares prelepim razgledom. »Vsak trenutek je uživala,« ponovi Andrej. Njegovi Simoni se je želja izpolnila – smrt je bila hitra. A zakaj je prišla tako hitro, tako zgodaj?