MARIBOR – Umor 64-letnega Boruta Supančiča iz Zgornje Kungote, ki ga je minulo soboto zgodaj zjutraj na brutalen način z nožem pokončal njegov 33-letni sin Robert Supančič, po štirih dneh še vedno buri duhove. Dodatno je prah dvignila novica, ki smo jo razkrili v torek, da je bil Robert Supančič pred enajstimi leti zaradi umora mame Stanislave in poskusa umora sosede Adele Bračič v bloku v Borovi vasi že obsojen na obvezno psihiatrično zdravljenje, a so ga že po dobrih treh letih bivanja na zaprtem oddelku mariborske psihiatrije (ta je imela takrat sedež na Pohorskem dvoru) znova izpustili na prostost.
Kdo je ocenil, da se je sposoben vrniti na prostost? Strokovna komisija, ki se verjetno ni zavedala, kakšno odgovornost je prevzela. Zdravniška napaka, katere žrtev pa tokrat ni bil pacient, ampak povsem nedolžen človek. Orodja, da bi ljudi, ki so nevarni okolici, za vedno pospravili za rešetke psihiatrije, v slovenski zakonodaji so, a jih strokovnjaki le redko uporabijo. Poznavalci razmer so nam dejali, zakaj, saj se psihiatri bojijo poznejših zasebnih tožb, da so bili pacienti predolgo zadrževani na psihiatriji. In drug, še bolj banalen razlog, pa je pomanjkanje postelj v slovenskih psihiatričnih ustanovah.
Štiri leta in štirje meseci
T. i. pomilostitev Roberta Supančiča pa še zdaleč ni osamljen primer. Tudi pod vtisom zadnjih dogodkov v Zgornji Kungoti bodo strokovnjaki znova odločali o izpustitvi Vjaka Bačića, ki ima na grbi umor in poskus umora. V prihodnjih dneh se mu bo izteklo pet let, kolikor znaša najdaljša doba obveznega psihiatričnega zdravljenja. Za blagor okolice gre upati, da se ne bo vrnil v domače okolje. Razkrivamo pa, da se je med domače vrnil 33-letni Sebastijan Kozel, ki je v Košaškem dolu pri Mariboru leta 2009 umoril svojega dedka. Tudi njega so na sojenju razglasili za neprištevnega in ga vtaknili na zdravljenje na psihiatrijo. Toda izvedeli smo, da je Kozel od februarja letos na prostosti. Komisija ga je namreč po vsega štirih letih in štirih mesecih ocenila za dovolj zdravega, da se vrne med ljudi.
»Večkrat imam halucinacije. Slišim glasove, ki mi govorijo, da sem veteran vojne za Čečenijo. Šestindvajsetkrat sem bil že klinično mrtev, od tega petkrat v mariborski bolnišnici. Bojim se odpreti revije, ker me je strah, da bodo ljudje s fotografij postali živi,« je razlagal Kozel, ko se je branil, zakaj se je avgusta 2009 z nožem v rokah spravil na svojega takrat 81-letnega dedka Jožefa Kozela. Kot se je izkazalo na sodišču, ga je z nožem zabodel kar 25-krat. »S kuhinjskim nožem mu je zadal 21 vbodnih ran v predel prsnega koša, sedem v levo roko in še eno v glavo,« je vse vbodne rane na truplu Jožefa Kozela opisal izvedenec sodne medicine Boris Židanik.
Porezal mamo, brat očeta
S tem pa morilskega pohoda še ni bilo konec. Ker je njegova mama Tatjana kričala nanj, kaj je vendar storil, se je Sebastijan spravil še nanjo. Večkrat jo je zabodel, a jo je na srečo pred smrtjo rešil mož Branko. Tatjana Kozel jo je odnesla z urezninami. Ker so izvedenci psihiatrične stroke ocenili, da je bil mladenič neprišteven, mu je sodišče izreklo obvezno zdravljenje. A že po dobrih štirih letih Sebastijan Kozel ponovno svoboden koraka po zemlji. Ta sreča pa (še) ni doletela njegovega dve leti starejšega brata Simona Kozela, ki ima na policiji prav tako zajetno kartoteko. In tudi ta se je spravil na domače, napadel je očeta Branka.
Pisal se je velikonočni ponedeljek leta 2011, ko je Simon s 25 centimetrov dolgim nožem zakorakal v spalnico staršev. Neusmiljeno je z nožem udrihal po prsih svojega očeta, ki pa je imel srečo, da ga je rešila žena. Nestrpnost je kazal tudi do policistov, ki jim ga je uspelo obvladati šele z intervencijo policijskega psa. Sojenje je potekalo skoraj identično kot pri mlajšem bratu, na koncu pa se je pridružil bratu na oddelku za forenzično medicino mariborske psihiatrije. Tam so ga sprejeli novembra 2011 in ga doslej (še) niso izpustili, čeprav je bilo že nekaj narokov za presojo njegovega zdravstvenega stanja.
Bojimo se ju!
»Bojimo se ju! Ne bi se smela več vrniti domov, ampak bi morala ostati zaprta. Hudo mi je za mamo in očeta, saj sta človeka na mestu. Lepo mnenje sem imela o Sebastijanu, dokler ni ubil dedka. Bil je izjemno priden, starejši Simon pa nori, odkar je končal osnovno šolo,« nam je o bratih Kozel dejal sosed v Košaškem dolu. Druga soseda se je spominjala, da je bil Simon Kozel strah in trepet v soseski. Pogosto naj bi nagajal najbližjim sosedom. Večkrat naj bi celo kričal, da bo vse pobil. Veliko je razbijal po Košaškem dolu, enkrat je celo polomil stekla oken po soseski. Najbolj negativno pa se je v spomin sosedov zapisal, ko je ob dnevu spomina na mrtve skozi okno s signalno pištolo izstrelil več raket.
Psihiater: Dogodki se lahko ponovijo
Med umorom dedka in napadom na mamo je bil Sebastijan Kozel pod vplivom marihuane. Kanabis je redno kadil že vsaj pet let. Strokovnjaki menijo, da je uživanje drog lahko element, ki sproži psihotično motnjo. Psihiatri so dejali, da je čas zdravljenja težko oceniti, ker je v primeru Sebastijana Kozela šlo za prvi zagon bolezni shizofrenije. Že na sojenju pa je Matej Kravos, izvedenec psihiatrične stroke, izrecno zanj opozarjal: »Če bo jemanje zdravil opustil, se lahko dogodki ponovijo.« In kdo ga bo kontroliral, če bo na prostosti zares jemal predpisana zdravila? Sicer se lahko ponovi, kar je storil dedku v domači hiši. Enako kot se je primerilo v zgodbi Roberta Supančiča.
