Šestletnica ga je gola pričakala 
v postelji

LJUBLJANA – »Zadnjič sem otrokom prinesla sladoled. Pa mi je Dario, star pet let, rekel: 'Tega ne smem jesti, ker še ni pogreto.'« Hočete reči, da toliko star fantič v življenju še ni okusil sladoleda, nejeverno vprašamo. »Veste, k nam pridejo tudi takšni, ki ne vedo niti tega, kaj je sadje.«

Le pet odstotkov 
se jih vrne domov

Tako le eno od skrajno težkih situacij, ki jih tako rekoč doživlja vsak dan, opiše Manuela Ham, vodja kriznega centra za otroke Palčica. Hiša zavetja, kot jo še imenujejo, na prvi pogled spominja na običajni vrtec. A za štirimi stenami so nastanjeni tisti, ki so že v najnežnejših letih okusili, kako kruta in bolna je lahko človeška nrav.

Palčica je namenjena otrokom, starim od 0 do 6 let. »Nekateri pridejo k nam neposredno iz porodnišnice. Ravno zadnjič smo imeli tukaj novorojenčico, staro komaj tri dni,« pove Manuela. Grosupeljski krizni center je edini v Sloveniji, ki je namenjen najmlajšim. »Palčica je zaživela pred osmimi leti, prej takšne ustanove pri nas ni bilo. Obstajali so le krizni centri za mladostnike od sedmega leta. Včasih mi s katerega centra za socialno delo rečejo, da sploh ne vedo, kako so lahko funkcionirali brez nas.«

Ko vstopimo v prijeten dnevni prostor, kjer se otroci skupaj s strokovnimi delavci zadržujejo večino dneva, opazimo zibko, v kateri spi komaj mesec stara dojenčica. »To je ena redkih zgodb s srečnim koncem,« se nasmehne Manuela. »Jutri se vrača domov. Njena mama je uporabnica psihiatrije, a si je zdaj toliko opomogla, da ji bomo deklico lahko vrnili. Sicer pa gre kar 95 odstotkov otrok, ki jih nastanijo pri nas, naravnost v rejništvo.«

Naenkrat tudi do 11 otrok

Dojenčica, ki se je vrnila v domače zavetje, je bila v Palčici nastanjena 21 dni. »To je tudi največ časa, ki ga otrok lahko preživi pri nas. Ne gre za to, da jih ne bi želeli, a če bi bili tukaj dlje, bi se že toliko navezali na to okolje, da bi bila premestitev drugam, ki je neizogibna, zanje nova travma,« razloži Hamova. »Že tako ali tako je včasih težko ob slovesu, ne samo zanje, tudi za nas, ki tukaj delamo. Kdaj pa kdaj se potoči kakšna solza, jaz jih ne skrivam,« prizna.

Do otrok je najraje iskrena. »Vedno igram z odprtimi kartami. Zgodilo se je že, da je kakšen delavec s centra za socialno delo, ki je pripeljal otroka k nam, rekel: 'Tukaj boš nekaj dni na počitnicah.' Jaz pa jim povem, da ni tako. Povem, da so tukaj zato, ker jim hočemo dobro, da za to, kar doživljajo doma, niso krivi sami, in da ne bomo dovolili, da se še kdaj vrnejo v tisti pekel.«

Pekel? »Oh, ja, pekel. Veliko otrok k nam pride zaradi fizičnega in/ali spolnega nasilja ali pa ker so njihovi starši uporabniki psihiatrije in/ali drog.« Pred nekaj dnevi se je Manuela prvič srečala s primerom, da je mama dobila prepoved približevanja svojemu dveletnemu sinčku. »Sklep sodišča je prišel na naš naslov in zame je bil to šok. Starši načeloma lahko obiščejo svoje otroke, enkrat na teden po uro in pol, njihova srečanja so nadzorovana. Seveda je odvisno od primera do primera, če otrok kaže očiten strah ali odklon do očeta ali mame, to upoštevamo.«

Za obiske je namenjena soba v zgornjem nadstropju, kjer so tudi spalnice. Spodnji prostori v Palčici pa so namenjeni dnevnemu druženju. »Tudi kuhinjo imamo tukaj, kuhamo pa sami, torej tukaj zaposleni. Nimamo gospodinje, čeprav bi jo včasih zelo potrebovali. V juniju smo imeli rekordnih 157 prenočitev. Takšen naval je bil le še poleti 2009, ko smo imeli naenkrat nastanjenih kar 11 otrok.« V poletnih mesecih je Palčica praviloma najbolj zasedena. »Nimam odgovora, zakaj je tako. Morda, ker je čas dopusta in je to za tiste, ki si ga iz takšnih ali drugačnih razlogov ne morejo privoščiti, vse skupaj še toliko bolj stresno, kar nekatere vodi v res skrajna dejanja.«

Delajo po 12 ur na dan

V Palčici je redno zaposlenih sedem ljudi. »To niso samo vzgojiteljice in vzgojitelji, ampak ljudje, ki znajo odreagirati v skrajnih situacijah. Pred časom smo imeli tukaj šestletno deklico, ki je bila žrtev pedofilije. Strokovnega delavca, ki ji je zvečer prišel prebrat pravljico, je pričakala gola v postelji. Treba ji je bilo razložiti, ji na novo pokazati, da je lahko odnos s starejšim moškim drugačen, nepokvarjen, ljubeč. Stvari, ki so nam samoumevne, tem otrokom niso.«

Ob tem pokaže na igralni kotiček in pove: »V vrtcih so ti kotički običajno polni, naši otroci pa se mu izogibajo. Toliko strahu je v njih, to vidim vsak dan. Deček, star štiri leta, denimo, je zadnjič ugašal in prižigal luč, nonstop. Ni in ni hotel nehati in naposled sem mu rekla: 'Zdaj je pa dovolj.' Prišel je do mene, mi nastavil rokico in mi rekel: 'Na, zažgi me.' Njegova mama ga je namreč kaznovala tako, da mu je z vžigalnikom naredila rane po telesu.«

Zaposleni, ki, kot je že prej omenila Manuela, skrbijo za otroke v polnem pomenu besede – se z njimi pogovarjajo, jim kuhajo, perejo, likajo in pospravljajo –, delajo po 12 ur na dan. »Imamo dve izmeni, od 8. zjutraj do 8. zvečer in od 8. zvečer do 8. zjutraj. To pa zato, da se ne bi čez dan izmenjalo preveč ljudi, vse te stvari so za tako ranjene otroke namreč zelo stresne. Občutek varnosti je zanje izjemno pomemben, včasih za tri dni vnaprej sprašujejo, kdaj bo kateri od strokovnih delavcev z njimi.«

Palčico financira ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, a Hamova opozori, da je njihovo delovanje v veliki meri odvisno od donacij. »Od države dobimo osnovne stvari, torej za plače in hrano ter preostale nujne stroške. Vse drugo, kar vidite tukaj, so nam podarili. Igrala na vrtu, recimo, pa ročni nogomet v sobi za igranje. Playstation, ki so ga oboževali predvsem fantje, smo že dobili star in malo pokvarjen, pred časom je do konca izdihnil. Upamo, da se bo kmalu spet našel kdo, ki bi ga lahko doniral,« omeni Hamova. »Če nam le znese, otroke peljemo na kakšen izlet, v živalski vrt, denimo, ali na bazen, zdaj v teh dneh, ko je tako vroče. A denar za vse to si moramo zagotoviti sami.«
Zaradi povečanega števila namestitev so pred časom za pomoč najeli nekaj študentk, tudi njih plačujejo izključno prek donacij. »Zato nam vsaka pomoč res še kako prav pride,« sklene Manuela.