Šestkrat zarezal v Klavdijino srce

STEGNE PRI MORAVČAH – Potem ko so slovenska sodišča v zadnjem času začela ne le soditi nedotakljivim, ampak jih tudi obsojati – z nedotakljivimi kajpak govorimo o tistih zdravnikih, ki iz malomarnosti zagrešijo napako, a so prepričani, da se jim ne more nič zgoditi –, so se tega, da postajajo njihovi uslužbenci še kako dotakljivi, očitno začeli zavedati tudi v zdravstvenih ustanovah.

Vsaj eno zadoščenje

Čeprav še vedno ni jasno, ali in kdaj bo na kazensko zatožno klop sedel kirurg ljubljanskega kliničnega centra Tomaž Štupnik, je njegov delodajalec vsaj posredno že priznal krivdo oziroma odgovornost za njegovo napako, saj se je poravnal s tistimi, ki so ostali za 13-letno Klavdijo Jemec iz Stegen pri Moravčah. Poravnalni narok na pravdnem oddelku ljubljanskega okrožnega sodišča je bil pred nekaj tedni, a so ga prekinili, »saj obstaja velika verjetnost poravnave, le podrobnosti še usklajujemo«, je bilo tedaj slišati iz sodne dvorane.

Da so medtem sklenili poravnavo, sta nam potrdila Klavdijin oče Tadej in pravna zastopnica družine Jemec, odvetnica Lana Oreškovič iz odvetniške družbe Čeferin. Nespretno zastavljeno vprašanje je sicer kar malce razburilo Tadeja Jemca, saj ni denarja, ki bi ti vrnil najdražjega. »V taki stvari me zato pač ne morete spraševati, ali smo zadovoljni. A je pač tak naš pravni red, da se morajo zadeve reševati po sodnih poteh. Zadoščenje je prava beseda. Vsaj eno zadoščenje pa je. Zdaj pa nam preostaja upanje, da bodo speljali tudi kazenski postopek proti zdravniku in da bomo tudi tam dočakali še eno zadoščenje.«

Vsebina poravnave oziroma vsota, ki jo bo izplačala zavarovalnica, pri kateri ima zavarovano odgovornost klinični center, je kajpak stvar vpletenih v postopek, neuradno je bilo slišati, da je pet Jemčevih, Klavdijini starši ter tri sestre, v tožbi terjalo po okrog 50.000 evrov odškodnine. Malce popuščanja je bilo treba, izid pa je tajen, smo izvedeli od odvetnice Oreškovičeve, ki pa je kajpak zadovoljna, da se je stvar razpletla tako hitro, »predvsem z vidika svojcev je že tako, da jim ne bo treba na sodišču še naprej podoživljati tragedije, ki jih je doletela«.

Resnica v medijih

Klavdije ni od 2. julija 2008. Začetek konca je bil sistematski pregled v moščanskem zdravstvenem domu, kjer so ugotovili, da ima udrt prsni koš, in jo napotili h kardiologu. Razpletlo se je tako, da so jo zaradi težavic, ki bi jih lahko imela nekaj desetletij pozneje, napotili na poseg.

Jemčevi so se z zdravniki dogovorili, naj se najprej konča šolsko leto, bolj ko ne rutinska operacija pa bo na sporedu 2. julija.

Žal pa ta ni uspela, smo lahko že naslednjega dne prebrali na nekem spletnem blogu: »Včeraj je med rutinsko operacijo umrla moja prijatlca Klavdija. Na žalost nism prežvela dost cajta z njo. Poznala sm jo manj kot leto, pa vseen že takoj ko si jo spoznal si vidu kok je super oseba. Bla je polna življenja, mela je tisto iskrico v očeh. Tisti njen igriv pogled pa njeni rjavi kodri okol obraza ... Ne morm verjet da je ni več. Nihče ni mogu pričakovat da se bo njeno življenje tako hitro poslovilo.«

Kot se je pozneje spominjal Klavdijin oče, so jim v kliničnem centru povedali le, da so poškodovali srce, in o tem obvestili predstojnika. »Da se je pač zapletlo, kar se lahko zgodi.«

Šele iz časopisov je izvedel šokantno resnico, da so se poškodbe srca in velikih žil zgodile med poskusom vstavljanja vodila pod prsnico. Dekletov krvni tlak je začel padati, prišla je ekipa za oživljanje. Govorili so, da je srčni kirurg zašil vse poškodbe, a kljub temu ji niso mogli pomagati. Obdukcijsko poročilo je poškodbe srca opisalo veliko podrobneje: kirurg je med operacijo šestkrat zarezal v dekletovo srce.

»Najtežje je, ko ti zdravnik laže v obraz. Nama so na dan, ko so naju poklicali na kliniko, rekli, da je umrla zaradi dveh luknjic v srcu: eno da so zaprli, zaradi druge, ki je niso našli, je pa umrla.«