LJUBLJANA – Da smo v resnici še vedno globoko na Balkanu, na katerem si lahko z zvezami dosegel vse, a te prav te lahko naposled tudi pogubijo, nedvomno priča afera Baričevič. Če bo nekdanja državna sekretarka na kmetijskem ministrstvu Sonja Bukovec spoznana za krivo, je tudi ona ena od tistih, ki si lahko na vest obesijo tragično smrt dr. Saše Baričeviča.
»Prodajala boš, da boš plačala«
Ljubljanska okrožna tožilka Petra Vugrinec je na včerajšnjem začetku sojenja prebrala obtožni predlog, v katerem ji očita, da je pritiskala na pristojni organ in pretila, kaj vse se bo zgodilo, če bulmastifov ne vrnejo lastniku. Naposled so jih res, in kdo ve, kaj se je podilo po mislih sekretarke, ko je za Baričeviča usodnega 2. februarja 2010 blodila po prizorišču tragedije; tistega dne so bulmastifi Atlas, Atos in Joy do smrti raztrgali znanega zdravnika in se mu tako maščevali za izprijene igrice.
Kot piše v tožilskem dokumentu, je sekretarka Bukovčeva nekega decembrskega dne leta 2008, ko je bila aktualna zakonita odločitev Vursovega inšpektorja Uroša Andrenška o humani usmrtitvi nevarnih bulmastifov Atlasa in Joy zaradi brutalnega napada na Stanislava Megliča, poklicala šefinjo nacionalne veterinarske uprave Vido Čadonič Špelič.
Pobarala jo je, zakaj Vurs Baričeviču ne vrne psov, ki so prisilno bivali v zavetišču na Gmajnicah, in ji ob tem zagrozila, da bo Baričevič v primeru usmrtitve psov vložil odškodninsko tožbo in da odškodnina ne bo le strošek Vursa, ampak bo tudi ona, Čadonič Špeličeva torej, »osebno plačala strašansko veliko odškodnino, zaradi česar bo morala prodati svojo novo hišo, v katero se je pred kratkim vselila«.
S tem je Bukovčeva, tako tožilstvo, kot državna sekretarka prestopila meje uradnih pravic, saj ni bila upravičena posegati v vsebino odločitve Vursa kot organa v sestavi kmetijskega ministrstva. A je Čadonič Špeličevi grozila ravno zato, da bi se Joy in Altas vrnila k Baričeviču in Atosu, ki ob napadu na Megliča ni bil izrazito agresiven, zato ni bil na Gmajnicah ali predmet inšpektorjevega odločanja.
Na čik pavzi je molčala
Na nadaljevanju sojenja, ki bo 1. junija, bo ljubljanska okrajna sodnica Alenka Loncnar zaslišala prvo damo Vursa, uslužbenki kmetijskega ministrstva Andrejo Bizjak in Polono Cankar ter tedanjega ministra Milana Pogačnika, že včeraj pa je bila nad obtožbami na svoj račun glasno zgrožena obtoženka.
Kot pravi, ne more verjeti, da jo je tako obremenila prijateljica, kolegica. »Dolga leta se poznava, obe sva iz Bele krajine. Takrat sem jo klicala na zasebno številko izključno zaradi najinega osebnega poznanstva, kot njena kolegica in nikakor ne kot uradna oseba. Tedensko sva bili skupaj na sestankih, tudi po tem telefonskem pogovoru in domnevni grožnji. Skupaj sva šli na cigaret pavzo, pa mi ni nikoli ničesar omenila ali očitala. Zato se mi zdi zdaj čudno, da naj bi moje besede razumela kot nekakšno grožnjo. Če bi mi to omenila ali na kakršen koli način pokazala nejevoljo, bi se ji gotovo opravičila. Prvič sem o domnevnih grožnjah izvedela iz medijev, o tem, da naj bi grozila prav njej, pa šele iz obtožbe.«
V strahu za kmetijski denar?
Bukovčeva je bila na ministrstvu sicer odgovorna za finance in bojda je še kako dobro vedela, kakšne odškodninske tožbe letijo na državo zaradi nezakonitega poslovanja in nestrokovnosti javnih uslužbencev. »Tožbeni zahtevki gredo v milijone evrov,« je dejala in spomnila na primer Begić, ki je od ministrstva za zdravje na prvi stopnji iztožil 9 in pol milijona evrov. Mimogrede, gre za proizvodnjo konopljinega piva mary jane, ki jo je organ prepovedal.
»Osebno sem poznala Baričeviča in njegov primer. Vedela sem, da mu psi ogromno pomenijo in da bo v primeru njihove usmrtitve izkoristil vsa pravna sredstva za ugotovitev nezakonitosti ravnanja javnih uslužbencev, ki bi tako usmrtitev odredili. Povedal mi je, da bo prek odvetnika preprečil usmrtitev, če pa do te pride, bo šel do konca. Zbala sem se, da utegne vodenje postopka Vursa pripeljati do tega, da bo organ, pri katerem sem zadolžena za proračun in finance, utrpel hudo finančno izgubo.«
Zato je torej v prijateljskem duhu poklicala Čadonič Špeličevo, čeprav je vedela, da ona ni imela vpliva na neodvisno odločanje inšpektorja. Če bi hotela na kogar koli vplivati, bi namreč morala klicati Andrenška. »Le opozoriti sem jo hotela, da ima konkretno ravnanje lahko hude posledice, saj sem vedela za to, da bo Baričevič od države izterjal maksimalno odškodnino, če se bo kajpak našla še najmanjša kršitev z naše strani.«
Grozila pa ni, vztraja. A Baričevičev stroj je z armado pomočnikov na vplivnih položajih naposled zmagal. Februarja 2010 pa je doživel usoden poraz.