TRŽIČ, SELA – Zgolj četverici tržiških gorskih reševalcev se lahko sedem Fink in Fincev zahvali, da so v pred dnevi zvečer živi in zdravi prišli v dolino. Ne le da so jih nepoškodovane pospremili v dolino, še odeli so jih v topla oblačila in jih peljali na topel čaj, nato pa so jih gasilci iz Križ sredi noči še zvozili čez Ljubelj na avstrijsko stran, kjer so imeli svoje avtomobile.
Ne najbolj izkušena gorniška družina, sestavljali so jo mama in oče ter hči in dva sinova s puncama, je namreč tako močno podcenila karavanško visokogorje, da so se na turo odpravili samo v kratkih hlačah in majicah ter v nizkih športnih čevljih. Le en nahrbtniček je imelo vseh sedem skupaj, in v njem seveda ni bilo prostora ne za pulover z dolgimi rokavi ne za zemljevid ali vodnik in ne za vso drugo opremo, ki jo tura na Cjajnik vsekakor zahteva.
Zahtevna ferata
Gre namreč za izjemno zahtevno zavarovano pot oziroma ferato, ki se začne pri koči pod Košuto (Koshutahaus) na avstrijski strani Karavank in je namenjena le zelo izkušenim. Ferata je označena s težavnostno stopnjo D, pri čemer je E najzahtevnejša, čas hoje oziroma plezanja pa je okoli štiri ure in pol. Za samo feratanje je bila finska družina sicer povsem pravilno opremljena, imeli so pasove, čelade in samovarovalne komplete, a kaj ko je bilo to skoraj edino, kar so imeli na sebi, razen nekaj energijskih ploščic po žepih.
»Do vrha ferate jim je šlo čisto v redu, potem pa se jim je zapletlo. Najprej so poskušali sestopiti po žlebu Cjajnika, pa jim ni šlo, potem so se odpravili po grebenu proti Košutnikovemu turnu in ravno nekje sredi grebena, pri Macesju, jih je zajela nevihta in tam so obtičali in niso mogli več nikamor,« pripoveduje Slavko Rožič, vodja intervencije tržiške gorske reševalne službe in podpredsednik Gorske reševalne zveze Slovenije.
Gor gre, dol pa ne
Četverica tržiških gorskih reševalcev je seveda takoj po klicu kljub močnemu dežju in strelam krenila na pot ter naletela na popolnoma premočene, premražene in prestrašene Fince. »Bili so nas iskreno veseli, ker so se poleg nevihte zbali tudi bivakiranja med medvedi, a vendar po skandinavsko hladni in niso delali panike. Povedali so nam, da so navajeni ferat in da so že plezali po klifih, a da je bilo to v bolj urbanem okolju in da jih je sestopanje po tako zahtevnem terenu zelo presenetilo. Opažam, da mnogi pogosto podcenijo sestop in se pozanimajo samo o vzponu, pri tem pa pozabijo, da je sestop prav tako pomemben del ture. Gor tako gre, dol pa ne,« pripoveduje Slavko.
Družino so gorski reševalci najprej oblekli v tople jakne, nato so jih skozi temo, grom in strele odpeljali do planine Dolga njiva, kjer so se ogreli ob toplem čaju na planšariji. Pozno zvečer, okoli 23. ure, pa so jih v dolini prevzeli gasilci iz Križ in jih odpeljali do vasice Sele.
In nauk zgodbe? »Te Fince je najbolj zbegalo nepoznavanje terena in podcenjevanje celotne ture, zaradi česar jih je dobila še nevihta. Na srečo niso bili neposredno ogroženi, saj je bilo jedro nevihte približno pet kilometrov stran.« Kogar dobi nevihta na grebenu, pa Slavko svetuje, da gre čim prej z njega, če se ne da, pa naj poišče kakšno luknjo oziroma zavetje.