Sedem let od smrti mračnega samotarja

ŠENTRUPERT – Na predzadnji majski dan leta 2006 si je v svoji zaporniški celici na Dobu vzel življenje najrazvpitejši slovenski serijski morilec Metod Trobec. Okrog vratu si je zategnil rjuho in se obesil na straniščni kotliček. Končala se je življenjska pot človeka, ki se je pred več kot tremi desetletji za vedno vpisal v zgodovino slovenskih zločinov.

Tisti, ki še pomnijo Trobčeve čase, se morda še spomnijo, da je ženske ob omembi njegovega imena spreletaval srh. In ob njegovi smrti jih ni bilo malo, ki so olajšano zadihali. Trobec je v zaporu skupaj presedel sedemindvajset let, kazen bi se mu iztekla leta 2015.

Na vesti je imel najmanj pet umorov. Prva žrtev, 18-letna Vida Markovčič, je umrla leta 1976, leto dni zatem je na domačiji v Dolenji vasi pri Polhovem Gradcu umoril 52-letno Marjano Cankar, do leta 1978 so sledile še 20-letna Urška Brečko, 42-letna Ana Plevnik in 32-letna Zorka Nikolić. Vse žrtve je zažgal v krušni peči. Šele po obsodbi za omenjenih pet žrtev so v hiši groze v Dolenji vasi po naključju odkrili še dokumente 36-letne Olge Pajić, za katero so domnevali, da je končala enako grozljivo kot ženske pred njo. Sojenja za zadnji zločin nikoli ni bilo.

Mračen samotar

Trobec je veljal za mračnega samotarja, bil je odljuden in nedružaben. Z moškimi res ni znal, medtem ko je ženske očitno privlačil, o čemer so pričala njegova številna znanstva in prijateljevanja. S svojim vedenjem se jim je očitno znal približati in jih osvojiti.

Bil je dvakrat poročen. Prva žena, s katero sta se vzela leta 1974, je bila kar enaindvajset let starejša. Ko je bil Trobec prvič obsojen na zaporno kazen zaradi kraje avtomobila, se je od njega ločila. Mnogo pozneje je pripovedovala, da je bil Metod uglajen mladenič, čeden na pogled in kljub razliki v letih sta se lepo ujemala. Konce tedna sta večkrat preživljala v kmečki hiši v Dolenji vasi št. 22, torej tam, kjer je zagrešil vse zločine.

Po njuni ločitvi naj bi jo kar naprej nadlegoval, zato ga je prijavila policiji. »Dopovedovala sem jim, da je Metod nevaren človek, pa so me le opozorili, naj bom previdna. Napovedala sem tudi, da bo nekoč nekoga ubil. Uboge ženske, tudi jaz bi lahko bila med njimi,« je pripovedovala v času, ko je bil Trobec že nekaj let v zaporu.

Drugič se je oženil leta 1978, ko se je preselil v majhno vas pri Škofljici. V tem času so policisti že imeli v rokah prijave o nekaj pogrešanih ženskah. Za te se je izkazalo, da so postale Trobčeve žrtve. Žena Slavica M. seveda ni imela pojma, čemu so namenjeni Metodovi nočni izleti. Čez dan je delal na ženini kmetiji, zvečer pa je težko zdržal doma. Po večerji je vedno pogledoval na uro, bil je kot na trnih. Na vprašanja, kam hodi, je odgovarjal, da k mami, ki je sama in potrebuje pomoč. Tako je bilo večer za večerom. V resnici pa je v tistem času osvajal ženske in moril.

Po odkritju srhljivih zločinov in po njegovi aretaciji leta 1979 je Slavica M. po hitrem postopku dosegla ločitev in spet prevzela dekliški priimek, kmalu zatem pa se je znova omožila.

Trobčevi častilci

Prvega junija 2006 je na pokopališču v Šentrupertu tamkajšnji župnik točno opoldne ob spremljavi cerkvenih zvonov blagoslovil grešno Trobčevo dušo. Ob njegovi krsti je bilo poleg pogrebcev le še nekaj novinarjev in fotografov. Metod Trobec je odšel v zgodovino.

Toda leto dni po smrti se je grob serijskega morilca brez nagrobne plošče in brez imena šibil pod težo sveč. Neznanci, ki so se skrili za imenom Društvo sv. Metoda Trobca, so okrasili grob s srhljivo pesnitvijo v čast požigalca žensk. Sestavili so pesem v osemnajstih kiticah. Ob branju se je človeku naježila koža. Ob uokvirjeni pesmi z naslovom Očiščevanje zlega je stala Trobčeva fotografija, spredaj pa napis: V čast prvi obletnici našega mesije – Društvo sv. Metoda Trobca.

Trobec je torej imel svoje častilce. Bil je mrtev, njegov duh pa je živel dalje, bi se temu reklo. Nihče ne ve, kdo so bili neznanci, ki so grob okrasili s srhljivo pesnitvijo. Kdor je to videl, se je vprašal, kdo se je spomnil tako morbidnega proslavljanja obletnice smrti človeka, ki se ni nikoli pokesal svojih dejanj. In tudi ob drugi obletnici se je zgodba ponovila: sicer zanemarjen grob je bil bogato obložen s svečami, tja so znova postavili tudi Trobčevo fotografijo.

Kakor koli, ob slovesu je bil Trobec deležen človeškega dostojanstva. Naj počiva v miru, kar velja tudi za njegove žrtve. Zato dodajmo le, da je pesniško obujanje trpljenja najmanj petih žensk nagnusno in srhljivo.