LAPORJE – Mineva leto od požara, v katerem sta mama Kristina in sin Jože Kašl iz Laporja čez noč ostala brez hleva. »Pridite hitro dopoldne ali okrog ene ure popoldne. Moram na njivo z vnukom Jožekom okopavat krompir,« nam je po telefonu razlagala 74-letna Kristina, ko smo se z upokojenko dogovarjali za obisk. In nadaljevala: »Seveda nismo sedeli križemrok. Nekaj nam je uspelo postaviti na noge. Pridite in boste videli.« In smo videli: na dvorišču stoji novo gospodarsko poslopje z moderno kritino, na podstrešju hleva je spravljena hrana za živali.
»Sicer nam kriminalisti niso poslali nobenih ugotovitev, a požar je bil zagotovo podtaknjen. Kako tudi ne, ko pa je tiste avgustovske noči lani gorelo že tretjič zapovrstjo v naši bližnji okolici. In vsepovsod brez pravega vzroka,« je poudarila ženica, zatem pa ponosno razkazovala notranjost novega hleva. V lanskem požaru je v hlevu Kašlovih zgorelo deset krav, zdaj so jih nadomestile štiri, od tega sta dve breji in v prihodnjih tednih pričakujeta naraščaj. Seveda imajo tudi svinje, za zdaj sta samo dve, a naj bi jih v prihodnjih mesecih pripeljali še nekaj.
Les iz sosednje vasi
Komaj so gasilci opravili svoje delo, že sta Kristina in sin Jože razmišljala, kako bosta odpravila posledice. Dva velika kesona železne nesnage so odpeljali na deponijo, zatem pa začeli načrtovati. »Ne morem vam povedati, kako sem hvaležna vsem, ki so nam pomagali. Vsem krajanom, ki so zbirali denar za obnovo našega hleva in tudi sami poprijeli za delo. Pa Rdečemu križu in krajevni skupnosti in seveda županu, saj je občina poskrbela za nabavo strešne kritine,« se je s solzami v očeh spominjala težkih dni. Les za ostrešje so darovali iz bližnjega Videža, za kar sta jim Kašlova še posebno hvaležna.
Hlev je bil tako poškodovan, da so strokovnjaki priporočali, da ga podrejo. Bil je pač iz kamenja, saj cementa v tistem času še niso imeli. »Večinoma smo vse delali v lastni režiji. Če nam ne bi ljudje pomagali, ne bi prišla tako daleč. Prišli so sorodniki, sin Branko in hčerka Irena z otroki, vse skupaj pa je vodil izučeni zidar. Tako smo gradili in zgradili. Marca je bil hlev pod streho. Nekateri so delali, ženske pa nabirale regrat, da smo lahko nahranili lačna usta delavcev,« je dodala Kristina, ki je kljub svojim letom zelo vitalna. Ponosno nam je povedala, da je predvsem vnuk Jožek (Brankov sin) zelo priden pri opravilih na kmetiji; Jože zaradi bolezni uporablja bergle.
Traktor
Zublji so Kašlovima vzeli tudi traktorja, ki sta bila parkirana v hlevu. Denarja za novi traktor še nimata, zato jima pomaga Branko, ki si je dom z družino zgradil le nekaj metrov stran. Mama treh otrok pripoveduje: »S traktorji smo imeli težave, še preden je pogorel hlev, saj je iz rezervoarjev vedno znova zmanjkalo gorivo. Sinu Jožetu sem dejala, da s svojo nizko pokojnino ne morem več financirati goriva, če ga venomer kdo krade. Zato je Jože na vsa vrata zmontiral zatiče, da jih ni bilo več mogoče odpreti od zunaj.«
Od lanske avgustovske noči, ko jim je pogorel hlev, Kašlova ne spita mirno. Spomini so postali še bolj živi, odkar je nedaleč od njih pred slabim mesecem požigalec znova sejal strah. Takrat je, le streljaj od domačije Kašlovih, zgorel kozolec. »Strah me je. Vsakokrat ko slišim pasji lajež pred hišo, se spomnim noči, ko je zagorelo. S strahom ležem v posteljo in razmišljam o tem, da se le ne bi ponovila stvar iz lanskega leta. Ljudi je strah,« pravi Kašlova in nemirno postopa po kuhinji stare hiše.
Zdravniki bi mu odrezali nogo
Sinu Jožetu, ki je blizu abrahama, so po nesreči v gozdu amputirali eno nogo in le s težavo hodi. »Nič ne morem proti požigalcu, saj sem na berglah. Zato tudi ponoči ne hodim okrog hiše, da bi patruljiral. Hišo smo opremili s senzorskimi lučmi, in to je dovolj. Če bo imel požigalec namen požgati, bo. Zdaj ko bova nabavila še velika vrata na spodnji strani hleva, ta ne bo dostopen s spodnje strani in skoraj ne bo možnosti, da bi se kdo neopazno prikradel v hlev. In to bo že prihodnji mesec,« poudarja Jože. Zatem beseda nanese na njegovo zdravje, ki po lanskem dogodku vidno peša.
Lani, ko je izbruhnil ogenj, je bil Jože že kar v redu. Odtlej pa je veliko stal na nogah, pomagal, zato se mu je zdravstveno stanje spet poslabšalo. Levo stopalo so mu amputirali že predlani, zdaj zdravniki predlagajo, da bi bilo bolje, če mu odstranijo še desno nogo. »Bil sem v bolnici pa so rekli, da za nogo ni rešitve in da jo bodo odstranili. A sem se uprl. Vsaj dokler bo stanje vzdržno, je ne dam. Niti s teorijo, da bom imel protezo in bom potem lažje hodil, me niso prepričali. Če bi noga začela postajati modra, bi se morda odločil za amputacijo, a za zdaj zagotovo ne. Toliko sem fizično močan, da bom to prestal,« je odločen Jože, ki ima tudi 22-letno hčerko, a ta živi z mamo.
Požigalec iz domačih logov Požigalca, ki je med Laporčani že lani poleti sejal strah, dejanja pa nadaljuje tudi letos, ne iščejo le Kašlevi, ampak vsa vas in njena širša okolica. »Imam željo, da bi ga ujeli. Potem bi od njega zahtevala, da nam naredi fasado na hlevu, saj je to še edino, kar manjka, a verjetno tega z Jožetom ne bova zmožna urediti,« je povedala Kristina. Zatem pa pojasnila, da celo župnik iz Laporja ob nedeljskih mašah poziva ljudi, naj molijo, da bi tega piromana, ki živi med njimi, odkrili. »Kar mraz mi gre, ko se tega spomnim,« sklene Kristina. |
Da bi imeli vsak dan mleko Kristina Kašl v domači hiši naredi vse. Ko se je sredi minulega stoletja preselila v Laporje k možu Antonu, je bila kmetija že precej za časom. V hlevu je bila na tleh še zemlja, a sta z možem to spravila v red. Po Antonovi smrti je s sinovoma in hčerko ostala sama. Kmetijo je držala pokonci in zdaj, ko so postavili nov hlev, ime le še eno željo: »Da bi bilo v hlevu šest krav, potem bi lahko imeli vsak dan domače mleko. Brez tega ne gre. Tega sem vajena tudi iz preteklosti.« |
