KOSTRIVNICA PRI KALOBJU – Petčlanska družina Firant zlepa ne bo pozabila letošnjega 2. maja. Gospodarja Bojana in njegovo ženo Leo, s katero imata tri hčere, je namreč okoli tretje ure zjutraj zbudilo pokanje. Takrat Bojan še ni vedel, da pravzaprav sliši pokanje salonitk, s katerimi je bilo prekrito njihovo gospodarsko poslopje. »Ker sem bil še nekoliko pod vtisom 1. maja, sem najprej pomislil, da domačini praznujejo in malo streljajo. Potem pa sem pogledal skozi okno in zagledal svetel šajn, saj se iz spalnice vidi na povsem drugo stran hiše. Ženi sem takoj rekel, da zunaj nekaj gori. Potem sem stekel na drugo stran hiše in šele tam mi je pogled skozi okno razkril, da pravzaprav gori naš hlev. Noge so se mi zašibile in vem, da nisem prestopil nobene od stopnic, temveč sem se po njih na dvorišče kar pripeljal po zadnji plati,« se spominja sobotnega zgodnjega jutra Bojan Firant.
Gradila počasi kot lastovke
Z ženo Leo sta v Kostrivnici, kjer je v soboto zjutraj zagorelo, pred dobrimi 15 leti kupila manjšo kmetijo, na kateri je že stal manjši hlev. Ob njem pa postavila novo, veliko hišo. Hlev sta vsako leto malo dogradila. »Gradila sva ga počasi, tako kot to počnejo lastovke,« pove Bojan v prispodobi. In doda, da sta še lansko jesen imela v njem 22 glav živine in 20 prašičev. Na srečo sta večino živali že odgnala na pašo, tako da so bili takrat, ko je izbruhnil požar, v njem le štirje biki, ki jim jih je ob pomoči gasilcev uspelo rešiti. Prav tako so bili v hlevu prašiča, ki so ju tudi rešili, in svinja s šestimi pujski. A ta je klonila, saj je dobila prehude opekline. Gasilcem pa je uspelo rešiti šest pujskov, a so bili tudi ti precej opečeni. Trije so zato dan pozneje poginili.
»Presenečeni smo bili, da so jih gasilci po treh urah iz gorečega hleva sploh prinesli žive, saj je bilo v njem 450 stopinj Celzija,« pove Bojan Firant. Dejan Hribernik, ki je ob poveljniku domačega Prostovoljnega gasilskega društva Kalobje Franciju Trupeju pomagal voditi intervencijo, v kateri so sodelovali še gasilci treh sosednjih društev, in sicer iz Slivnice, Dobja in Planine, nam je povedal, da so se takoj ob prihodu najprej osredotočili na to, da pred ognjenimi zublji obvarujejo hišo, le nekaj metrov oddaljeno od gospodarskega poslopja, ki je bilo v celoti v plamenih. »Okoli 60 nas je bilo, od tega 22 domačih. Prisotni smo bili s štirimi cisternami z vodo, saj smo se najbolj bali, da je bo zmanjkalo,« Dejan opiše eno zahtevnejših intervencij za PGD Kalobje. In na glas razmišlja, da je bila sreča tudi, da se je veter v nekem trenutku čudežno obrnil stran od hiše. »Vedno je prioriteta, da obvarujemo pred ognjem hišo ali drug stanovanjski objekt,« še pove Dejan, ki ga je pri srcu kar stisnilo, ko se mu je na telefonu izpisalo: požar Firant, saj je najprej pomislil na vse objekte, ki so tam precej na kupu.
Gorelo že skoraj pri vsaki hiši
Gasilci so bili na kraju dogodka zelo hitro. Tudi po zaslugi novega sistema ASK za dodatno alarmiranje, ki poteka prek mobilnih telefonov tako, da iz regijskega centra direktno alarmirajo operativne člane na mobilne telefone. »Ta sistem se je izkazal za izjemno učinkovitega, saj je odziv večji in tudi hitrejši. Sreča v nesreči je bila še, da so bili ljudje zaradi praznikov večinoma doma in so se res hitro in množično odzvali,« je še dejal Dejan Hribernik. Za vso pomoč gasilcev, sosedov in tudi sodelavcev pa je neizmerno hvaležen gospodar Bojan, sicer zaposlen v celjskem podjetju Simbio.
Takoj ko je o nesreči obvestil svojega delovodjo, so se odzvali in mu pomagali z zabojniki, v katere so naložili ožganine in poskrbeli, da je bilo pogorišče zelo hitro očiščeno. Le tako bodo lahko Firantovi na istem kraju kmalu postavili nov hlev. Ob vsej nesreči, ki jih je doletela, pa se zavedajo, da so kljub temu imeli srečo, ker se nihče med intervencijo ni poškodoval, kaj šele da bi ogenj zahteval življenje. Kljub temu Bojan težko zadržuje solze, ko se mu pogled ustavi na zoglenelem novem traktorju in stroju za baliranje, za katera je odštel daleč največ denarja. Prav traktor in balirko je še želel rešiti. »A vprašanje je, kaj bi se zgodilo, če bi mi ga uspelo vžgati, lahko bi nastala eksplozija.«
Kriminalisti so kar nekaj ur prečesavali požarišče, a natančnega vzroka, zakaj je zagorelo, še niso razkrili. Lahko bi bile krive podgane, ki so preglodale katerega od električnih kablov in je nastal kratki stik. Na to, da bi imeli na Kalobju požigalca, pa na glas skoraj ne upa pomisliti nihče. Čeprav je zanimivo, da je gorelo že skoraj pri vsaki hiši v Krajnem Dolu, kot se Kostrivnici reče po domače. »Gorelo je že pri Brečkovih, pri Mlakarjevih in pri Kladnikovih,« na glas razmišljata Dejan Hribernik in Bojan Firant. Vedno zagori ponoči oziroma v zgodnjih jutranjih urah. Lani je sredi aprila zagorela starejša hiša v Podlešju, v kateri sta živela Vida Vogrinc in njen sin Marjan Gorišek, nazadnje pa so v tej vasi ognjeni zublji izbruhnili novembra lani.
Kakor koli, Firantovim ne preostane drugega, kot da se počasi znova postavijo na noge. A travme bodo ostale. »Že naslednjo noč sva se oba z ženo zbudila točno ob treh zjutraj... Žena si je nekaj svetila z lučko na mobitelu, in ko sem to zagledal, sem bil v hipu pokonci,« nam še pove Bojan Firant. Čeprav ga še skrbi, kdaj jim bo uspelo postaviti nov hlev, pa je vesel, da v nesreči niso ostali sami in da ni bilo soseda, ki bi ob tem stal križem rok. To spoznanje pa je neprecenljivo.
