Se pazniki maščujejo nasilnemu Dominiku?

CELJE – Pisali smo že o 22-letnem Ljubljančanu Dominiku Čudnu, ki v celjskih zaporih prestaja zadnji del 40-mesečne zaporne kazni zaradi ropa in napada na uradno osebo. Oktobra se je izpostavil v imenu soobsojencev (priložil je peticijo s podpisi treh četrtin vseh kaznjencev) in ob krajši gladovni stavki opozoril na domnevno slabe razmere v zavodu na Linhartovi, kjer naj bi pravosodni policisti večkrat, kot je to treba, uporabljali fizično silo. V začetku meseca se je znašel v osamitvi (za tri mesece). Kot nam je pojasnila direktorica celjskih zaporov Edita Mejač, se ukrep ne nanaša na Dominikovo spogledovanje z mediji, temveč si ga je prislužil z nasilniškim vedenjem za zidovi. Mejačeva je že takrat zavrnila vse očitke o surovosti paznikov in opozorila na Čudna, ki dotlej ni povzročal težav, od oktobra pa se je to spremenilo. Njegovi svojci in veliko soobsojencev vztrajajo, da se je mladenič v težavah znašel predvsem zaradi jezikanja v medijih. V uredništvo smo prejeli več pisem in klicev celjskih zapornikov v podporo Dominiku.

Primer je priromal tudi do varuhinje človekovih pravic Zdenke Čebašek Travnik, ki je bila sprva začudena, da je za zadevo izvedela iz medijev, nato pa dejala, da iz celjskega zapora prejmejo samo tri odstotke pritožb, Dominika pa da bo vsekakor obiskala. To se je zgodilo pred dnevi, nam je potrdil Dominikov oče Leon in povedal, da se je ombudsmanka pri sinu zadržala približno tri minute in da od vsega skupaj ne pričakuje prav veliko.

V odločbi, s katero so Dominika iz polodprtega pahnili v posebej varovani oddelek, piše, da gre za nevarnega obsojenca, ki ogroža druge in je fizično napadel soobsojenca. Pazniki, ki so dogajanje zaznali prek videonadzora, so takrat sprožili alarm, a ko so prišli, je bil Dominik samo še zadihan in menda prestrašen. Zaporniki, ki so videli dogodek, so napad zanikali ali pa niso hoteli podati izjav, saj se v strahu za varnost nočejo izpostavljati. Ljubljančan pravi, da ni šlo za resen napad, temveč zafrkancijo, kar sojetniki vedo. »Če gre za znake kaznivega dejanja, zahtevam, da me kazensko ovadijo in bom nedolžnost dokazoval na sodišču. Obsojenec, ki naj bi ga napadel, nima nobenih poškodb. Tudi nobenih pravosodnih policistov takrat ni bilo blizu. Prišel je le paznik in kričal, da bomo šli vsi spat ob 22. uri, če ne bomo tiho. Drugi kaznjenci vedo, da je šlo za zafrkancijo, to je dejal tudi oškodovanec, s katerim sva v dobrih odnosih in bova ohranila prijateljstvo tudi, ko bova na svobodi. Seveda se v tem zaporu nihče noče izpostavljati, saj nas takoj kaznujejo.«

Dominik se sprašuje, kako se je lahko po 36 mesecih iz vzornega kaznjenca nenadoma spremenil v nasilnega in nevarnega. »Soobsojenci me podpirajo, saj sem poskrbel, da je zadeva takrat prišla v javnost. Pričakujem, da bom za nagrado od paznikov spet dobil batine, kot je tukaj običajno.« Pisno nam je sporočil, da je prava sramota, kar se dogaja za zidovi celjskega zapora: »Na dan, ko so me vrgli v izolacijo, mi je eden od paznikov grozil, da me bo ustrelil. Zmerjal me je s požigalcem. Isti paznik je grozil tudi soobsojencu, da ga bo poiskal v Kranju in ga ustrelil. Zahteval sem, naj takoj pokličejo policijo, pa so mi rekli, da to ni mogoče, vodja vzgojne službe pa je me cinično pobarala, ali vem, da je kriva ovadba kaznivo dejanje. Kakor da si izmišljam.«

Oče Leon Čuden pravi, da v zaporu niso predložili nobenih dokazov, posnetkov nadzornih kamer ni videl, kar vrgli so ga v samico. »Kako lahko to storijo in kakšna je to država?« Dominik dodaja, da izjava, ki jo je podal operativnemu vodji, ni pravilno zapisana, zato je ni hotel podpisati. Čeprav bo za rešetkami samo še približno štiri mesece, je vložil zahtevo za premestitev v drugi zavod, a operativni vodja zapora naj bi mu zagrozil, da bo tja odšel s takšnim mnenjem, da še dolgo ne bo videl svobode. Oče Čuden je na upravo za izvrševanje kazenskih sankcij medtem vložil prošnjo za sinovo vnovično premestitev v Ljubljano, a so mu najprej poslali plačilni nalog za sodno takso. Ker je v slabem gmotnem položaju, zneska ne more poravnati, zato so mu svetovali, naj prošnjo umakne (pa tudi podvaja se z Dominikovo zahtevo), sicer bodo znesek izterjali z obrestmi in stroški vred. Dominikova teta Vlasta je povprašala o možnostih za premestitev, pa so ji povedali, da je nečak nasilen in da vsega ne pove po resnici, in pripomnili, da mu noben novinar ne bo mogel pomagati.

»Dominik je res zapadel v slabo družbo, ta ga je pokopala. Njegova mati je zaposlena v gostinstvu in je bila vse dneve, vključno z vikendi, v službi, tudi oče redko prihaja domov pred 17. uro. Dominik je bil prevečkrat prepuščen samemu sebi. Z bratom sva potrta. Iz vsega tega ne bo nič in nečaka bodo še bolj potunkali,« je o razlogih, zakaj se je njen nečak znašel na zaporniški žimnici, spregovorila Vlasta Čuden.

Tepel ga je iz sosednje sobe

Odločbo, takšno kot jo je dobil Dominik, naj bi dobil tudi Dalibor Džajić. Istega soobsojenca je psihično in fizično bojda nadlegoval na popolnoma enak način. Težava je, da Džajića takrat ni bilo tam, v drugem prostoru je gledal televizijo. Kaznovali naj bi še enega obsojenca, po Dominikovem prepričanju najbrž zato, ker je rekel, da se ni nič zgodilo. Pazniki naj bi se v enem mesecu znesli nad petimi kaznjenci in še enim pripornikom. S pismom, ki ga hranimo v uredništvu, se nam je oglasil tudi obsojenec, ki celjske zapore označuje za živo mučilnico.