Scvrlo teve, telefon in Ivankine spomine

GORENJE JEZERO – Ob našem prihodu so domači gasilci skupaj s sokrajani že pospešeno čistili, urejali ter nesrečni Ivanki Kotnik poskušali vsaj za prvo silo urediti njeno pritlično domovanje. Če ne bi v vasi Gorenje Jezero ob Cerkniškem jezeru živeli v takšni povezanosti, bi najbrž ostala brez vsega.

Žal pa niti sožitje ni preprečilo, da Ivanka ne bi bila izgubila veliko, spomine in družinsko zgodovino. Da, hudo je bilo.

»To je bil gotovo največji požar, kar jih pomnimo v naši vasi,« je med pospravljanjem pogorišča pripovedoval Robert. V petek zvečer ob 18.30 je zagorelo prav pri njegovi mami.

Njegovi predniki so se morali semkaj, prav tako zaradi požara, priseliti že leta 1929, pet let, preden so na Gorenjem Jezeru ustanovili prostovoljno gasilsko društvo. Ta ima sedež blizu Kotnikovih. »Na tem mestu je takrat stala še kajža,« je nadaljeval Robert, »ki so jo starši skoraj pol stoletja pozneje prenovili«.

Mama nedosegljiva

Šestinšestdesetletna Ivanka je prej delala na Marofu in za tekočim trakom ustvarjala pohištvo. Zadnjih 20 let je ta dobra kmečka ženica obsojena na invalidsko penzijo. Zvečer si vselej rada prižge televizor in ni skoraj nikdar sama. Vedno je kdo ob njej, so nam povedali. 
Če ji družbe ne delata sinova, Tomaž in Robert, ki sta bila ob očeta že zelo zgodaj, Ivanko kratkočasi njen prijatelj Tone iz sosednje vasi.

V petek zvečer pa se je zgodilo, da je bila za nekaj trenutkov povsem sama, in to prav v času, ko je zagorelo. Njen prijatelj ji je še centralno peč zakuril ter se z obljubo, da se bo že kmalu vrnil, poslovil le malo po tistem, malce po peti uri popoldne, ko je odšel tudi Robert. Ta se je odpeljal k svoji ženki v Prezid na Hrvaškem, 20 kilometrov proč. Njen drugi sin, gradbenik Tomaž, je bil sredi dela v Pivki.

Tomažu je šlo prav zato skoraj na jok: »Čisto zadnja sva prišla z bratom …« Robertov telefon je bil za nameček še v avtu. In ga ni mogel takoj slišati. Zato je prišel šele malo po sedmi uri. »Nikakor je nisem mogel priklicati!« Zaradi scvrtega telefona je bila njuna mama – nedosegljiva. Popolnoma je scvrlo tudi televizijo.

In ko sta brata slednjič le prihitela, mame ni bilo več. Rešilec jo je že odpeljal v ljubljanski klinični center, saj se je Ivanka pošteno nadihala dima.

Usodna svetilka

Kaj natančno se je moralo zgoditi, da je tako zagorelo, še ni docela znano, le to, da je bila izvor nesreče namizna lučka v dnevni sobi. Nedolgo tega jo je dobila za rojstni dan.

Ali je gospa nemara za hipec zaspala ter pomotoma dregnila v svetilko, da je ta potem tako nesrečno padla ter pri tem razžarjena povzročila usodni stik z neko drugo vnetljivo snovjo, teh pa je bilo tam naokrog kolikor hočete, lesena omara ter lesen strop, vsa njena garderoba pa še sedežna garnitura in tako dalje, so ugibali po požaru. Ali je bil kratki stik, kot so že v naslednjih urah premlevali tudi policisti? Je bila Ivanka tedaj morda v neki drugi sobi in ni takoj opazila?

Gost dim je poleg Ivanke opazil sovaščan Miha Avsec, ki je pod njeno hišo s traktorjem razvažal gnoj. Ker je videl, da se kadi, je brž pritekel do Teličev'h, kot se reče po domače. Ker ni znal odpreti vrtnih vrat, jih je preskočil in zunaj že videl Ivanko, ki je bila kljub izjemnemu šoku vseeno dovolj prisebna, da je poklicala 112. Brata domnevata, da je šla še enkrat nazaj v hišo, saj je bilo tam praktično vse, kar je imela: denar, vse obleke in fotografije, dokumente in druge dragocenosti. Rešiti je poskusila vsaj delček tega, a je bil dim že pregost in zublji preširoki. Požar se je hitro razširil še po hodniku v kuhinjo in skozi okno dnevne sobe že bezljal na leseno balkonsko ograjo.

V šoku

Ker Avsec ni imel pri sebi telefona, je stekel do prvega soseda Ernesta Forjaniča. »Gori, gori!« je kričal na ves glas. In sprožil ekspresno akcijo, kakršno lahko doživite le v tako povezanih naseljih, kot je njihovo.

»Še preden smo s centra za obveščanje prejeli poziv, so bili naši gasilci že v akciji!« je ponosno izrekel Dušan Mulec, predsednik PGD Gorenje Jezero, ki ga je takrat po telefonu poklical Ernest, tako kot tudi Tomaža Mulca, Matjaža Poroka in Matjaža Lekšana. Tudi Ernestova žena Mira je poklicala še sina Denisa in Bojana Mulca, ta dva sta bila potem že v nekaj sekundah pri Kotnikovih in z uporabo hidranta že začela gasiti.

»Ah, če ju ne bi bilo?« se je Dušan v tistem vprašujoče uzrl k nebu ter se še posebno zahvalil družini Forjanič, ki je poskrbela za zares vrhunsko logistiko. Ter drugim sovaščanom, ki so vsak po svojih močeh pomagali. Zahvalil se je seveda tudi sosednjima društvoma, PGD Žerovnica in PGD Grahovo, ki sta s svojimi možmi (vseh skupaj jih je bilo naposled 30) in vozili pripomogli, da je bilo že čez nekaj minut dokončno pogašeno. Brata Kotnik sta zato ob prihodu lahko videla le pogorišče, kjer je po prvih ocenah škode za 7000 evrov.

Mama Ivanka, ki se je medtem že vrnila iz bolnišnice, je sobotno dopoldne preživela pri Tomaževih. Tam bo gostovala, vse dokler ji ne bodo dobri sovaščani s skupnimi močmi vrnili toplega doma. Razumljivo, bila je še vedno v šoku. »Mama, kaj je bilo?« je le zanimalo Tomaža. »Mah, ne vem, tako mi je hudo …«