LJUBLJANA – V nedeljo, 4. marca 1997, so v Tekačevem pri Rogaški Slatini v hiši številka 9 našli štiri trupla: 75-letnega gospodarja Štefana Poharca, njegovo 73-letno ženo Frančiško, 36-letno podnajemnico Heleno Krošlin ter njeno 17-letno hčer Viktorijo.
Sledila je ena najobsežnejših kriminalističnih preiskav pri nas, toda po več kot poldrugem desetletju grozljivi zločin še ni pojasnjen. Še vedno se vse vrti okoli edinega doslej obtoženega, Kristijana Kamenika, ki trenutno prestaja osemletno zaporno kazen v hrvaškem zaporu, po naših informacijah v Remetincu.
Zločin
Tekačevske žrtve so bile ustreljene iz neposredne bližine, morilci – po podrobnih analizah je bilo namreč kmalu jasno, da je bilo storilcev več, najmanj dva, najverjetneje pa trije – so uporabili kratkocevno orožje, gospodarja Poharca pa so celo vklenili v lisice, kakršne so uporabljali policisti sosednje Hrvaške. Ena pomembnih sledi je bila na kraju morije najdena maskirna kapa z nalepko hrvaškega izdelovalca. Šele 20 dni po zločinu pa so preiskovalni organi obvestili javnost, da naj bi morilski roparji odnesli več kot obilen plen, okoli milijon mark v devizah in nekaj kilogramov zlata.
Preiskava je potekala v več smereh, slovenska policija pa je prosila za pomoč tudi nacionalne biroje Interpola sosednjih držav. Po večkratnem skrbnem preverjanju vseh, tudi najmanjših podrobnosti, ki bi lahko pripeljale do koristnih podatkov, so kriminalisti v nedeljo, 27. aprila 1997, dopoldne aretirali 25-letnega Kristijana Kamenika iz okolice Slovenskih Konjic. Obstajali so utemeljeni razlogi za sum, da je sostorilec pri štirikratnem umoru.
Preiskovalni sodnik je po zaslišanju za osumljenca odredil pripor, kar je pomenilo, da so kriminalisti priskrbeli trdne dokaze. O konkretnih materialnih dokazih je policija molčala.
Že takrat pa je bilo jasno, da za kriminaliste delo še zdaleč ni končano. Javnost je bila obveščena, kako in kdaj so žrtve umrle, tudi motiv je bil pojasnjen (najverjetneje koristoljubje), znan je bil eden od osumljencev (Kamenik), nič ali skoraj nič pa se ni vedelo o sostorilcih. Koliko jih policija sploh išče? Dva ali tri, morda štiri?
Molk o Milanu Vukasu
Preiskava takoj po zločinu je hitro dala odgovor, da sta bila na delu najmanj dva storilca. To so dokazovale analize DNK najdenih sledi na kraju zločina. Tu se začne zgodba o drugem možnem osumljencu, srbskem državljanu Milanu Vukasu. Toda šele zdaj, po dolgih letih, smo dobili neuraden, a zanesljiv podatek, da biološke sledi z najdene maskirne kape ne pripadajo niti Kameniku niti Vukasu. Torej obstajajo najmanj trije storilci tekačevskega zločina.
Ime Milana Vukasa se je v zvezi z zločinom pojavilo že kmalu po odkritju trupel. Vukas, ki je menda imel hrvaško državljanstvo, je izginil iz okolice Rogaške Slatine takoj po štirikratnem umoru, pozneje pa je Kamenik potrdil oziroma priznal, da Milana Vukasa pozna, seveda pa ni povedal, ali sta se kdaj srečala tudi v Tekačevem. Manj znano dejstvo je, da so kriminalisti prav po temeljiti obdelavi Milana Vukasa (ki se je takrat že umaknil na varno) zaradi suma o vpletenosti v štirikratni umor odkrili povezavo s Kamenikom. Sledili so aretacija Kristijana Kamenika in najdba športnega copata, ki naj bi pustil odtis na kraju zločina, obtožba in nekaj razveljavljenih sojenj...
Kamenik v Slovenijo ali v Srbijo? Kristijan Kamenik bo v hrvaškem zaporu, če bo odslužil celotno kazen, do marca 2016. Zaradi primernega vedenja bi lahko prišel na pogojno prostost že po treh četrtinah kazni prihodnje leto. Takrat bodo lahko na celjskem okrožnem sodišču znova razpisali razpravo zaradi štirikratnega umora v Tekačevem. Toda nanj čakajo tudi beograjski sodniki. Na tamkajšnjem višjem sodišču so ga namreč zaradi tihotapljenja 576 gramov heroina v Srbijo že dvakrat obsodili (prvič na sedem, drugič na dve leti in pol zapora). Tudi tretja sodba je padla in prav marca 2008, ko so Kamenika aretirali na Reki, bi se moralo v Beogradu začeti novo sojenje. Bodo Hrvati Kamenika po prestani kazni deportirali v Slovenijo ali ga bodo na zahtevo izročili Srbiji? Na izbiro sta torej dve možnosti, obe pa se končata na sodišču. |
O že malce ostarelem kriminalcu Vukasu (od 50 do 60 let) je bilo v preteklosti malo znanega. Takoj po zločinu je prišel na dan zgolj neuraden podatek, da njegove morebitne vpletenosti niso zanemarili. Ko se je v Nemčiji znašel v zaporu, so ga naši preiskovalci obiskali in z njim opravili pogovor, vendar prav temeljitega postopka ni bil deležen. Ker preiskovalci niso imeli v rokah oprijemljivejših sledi ali dokazov o njegovi vpletenosti, v skopo odmerjenem času za pogovor niso izvedeli nič. Priznal pa ni seveda ničesar.
Vukas je še vedno v krogu možnih osumljencev kot soudeleženec zločina. Na vesti ima sicer več premoženjskih deliktov, za zdaj pa torej obstajajo le indici o udeležbi v tekačevskih umorih. Kot rečeno, je Kamenik priznal, da je Vukasa poznal. Če dodamo, da so Vukasa v preteklosti že obravnavali predvsem v zvezi s preprodajo ukradenih avtomobilov in nezakonito prodajo alkoholnih pijač, ki jih je menda kupoval od Kristijanove matere Marije Kamenik, bi morda lahko sklenili krog poznanstev, tudi z žrtvami. Omenjena trgovina s pijačo naj bi namreč potekala tudi na domačiji pokojnega Štefana Poharca.
V javnosti je po najdbi orožja in razstreliva na podstrešju Poharčeve domačije prevladalo prepričanje, da je gospodar trgoval tudi z orožjem, toda resnica je malce drugačna; Štefan Poharc je kot lovec res imel nekaj pušk in smodnika za polnjenje nabojev (to je bilo orožje s podstrešja, ki so ga preiskovalci prezrli in so ga pokojnikovi sorodniki odkrili šele 14 dni pozneje), zanimiv pa je podatek, da je Poharc prostor za skladiščenje raznovrstnega blaga »posodil« znancu Francu Š. iz Rogaške Slatine, ki je bil že večkrat obravnavan in obsojen zaradi tihotapljenja orožja. Franc Š. je kot priča nastopil tudi na procesu proti Kristijanu Kameniku in odločno zanikal poznanstvo z njim. Toda obstajajo ljudje, ki bi ga glede tega lahko postavili na laž.
Vsekakor drži, da je bil Franc Š. tesno povezan s Štefanom Poharcem. Toda dokler taji znanstvo tudi s Kamenikom, mu nihče ne more do živega. Lahko pa bi ga razkrinkal Milan Vukas, ki ga je v času, ko je v bližini Rogaške Slatine skrival ukradene avtomobile, večkrat obiskal. In v mehanični delavnici Franca Š. so se menda večkrat dogovarjali o nezakonitih poslih, tja pa naj bi zahajal tudi Kristijan Kamenik. Franc Š. je torej človek, ki bi lahko potrdil povezavo med Vukasom, Kamenikom in Tekačevim, kajti Milan Vukas je zaradi omenjenih zvez poznal tudi Štefana Poharca, prav tako je Poharc poznal njega.
Leta 2011 se je Milan Vukas po dolgem času spet pojavil v Sloveniji. K nam so ga deportirali Nemci, bil je brez dokumentov in znašel se je v postojnskem centru za tujce. Preiskovalci tekačevskega zločina so izkoristili priložnost in se z njim temeljiteje pogovorili. Za čas zločina v Tekačevem je navedel alibi, ki ga je težko ali nemogoče preveriti. Ker ni bilo nobenih dokazov, so ga po postopku poslali v Srbijo, kjer si je uredil državljanstvo.
Preiskava tekačevskega zločina pa se nadaljuje. Na policiji zagotavljajo, da ne bodo odnehali brskati o ozadju zločina. Ne nazadnje, najmanj eden ali celo dva zločinca sta še na prostosti.