LJUBLJANA – Družina Pibernik iz Krškega že več let na sodiščih išče pravico zaradi smrti Sama Pibernika. Včeraj so se spet zglasili na pravdnem oddelku ljubljanskega okrožnega sodišča, saj se je sojenje začelo znova. Samov oče in mama, Janko in Slavka Pibernik, njegova partnerica Mojca Pibernik in hčerka Kana Pibernik, od države zahtevajo 306.967,21 evra odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi Samove smrti, ki naj bi bila povzročena s protipravnim ravnanjem policistov v policijski akciji 3. aprila 2000. Na Državnem pravobranilstvu RS so nam ob tem povedali, da tožniki (oče Janko je medtem že umrl) uveljavljajo odgovornost države za škodo, povzročeno pri izvrševanju oblastne funkcije oziroma z njenim izvrševanjem.
Tistega dne so namreč policisti na podlagi odredbe dežurnega preiskovalnega sodnika na Samovem domačem naslovu opravili hišno preiskavo zaradi suma storitve kaznivih dejanj, povezanih s preprodajo mamil, piše v najnovejši odločbi ustavnega sodišča. Pibernik ni upošteval ukazov policistov, ampak je poskušal s hodnika uiti v stanovanje, zaščiteno s protivlomini vrati, zaradi česar so morali možje v modrem uporabiti prisilna sredstva. Kot sta v pritožbi pred ustavnim sodiščem le nekaj let po dogodku zatrjevala Janko in Mojca Pibernik, je takrat šest policistov z naperjenimi pištolami vdrlo v zaklenjen hodnik pred Samovim stanovanjem in ga podrlo na tla. Med pretepanjem so ga vklenili ter zvlekli v njegovo stanovanje. Na tla naj bi zatem podrli tudi Mojco, ji vklenili roke na hrbtu in ji ukazali, da mora gledati na tla. Samo je pri tem dobil akutni napad astme, ki sta ga sprožila fizični in emocionalni napor ob aretaciji, kar je privedlo do njegove smrti.
Država mora dokazovati,
da je ravnala prav
Tako okrožno sodišče leta 2009 kot tudi po pritožbi leto dni pozneje višje sodišče in leta 2012 še vrhovno v tem primeru niso ugotovila nepravilnosti in so njihove zahtevke, ker jim po njihovem mnenju ni uspelo dokazati protipravnosti ravnanja policije, zavrnili (razen pri Mojci Pibernik, ki bi ji morala država zaradi čezmerne uporabe sile plačati 1000 evrov odškodnine za nepremoženjsko škodo). Njihovo edino upanje je bilo na koncu le še ustavno sodišče, ki pa je oktobra lani s sodbo okrcalo svoje sodniške kolege in vse tri sodbe razveljavilo.
»Težišče presoje sodišč bi moralo biti v ugotavljanju, ali so policisti pri izvrševanju odrejenega preiskovalnega dejanja storili vse, da bi zavarovali in preprečili tveganje za življenje in zdravje preiskovane osebe. Obrazložitev izpodbijanih sodb pa ne vsebuje konkretnih ugotovitev in ocene okoliščin izvedbe omenjenega preiskovalnega dejanja, na podlagi katerih bi bil mogoč sklep, da so policisti ravnali v skladu z načelom uporabe najmanjše potrebne sile in da so akcijo dovolj skrbno pripravili in nadzorovali, da bi bilo izključeno vsako predvidljivo tveganje za življenje in zdravje posameznikov,« so bili jasni ustavni sodniki. Pri tem so opozorili, da je v tem odškodninskem postopku država tista, »ki se mora razbremeniti vsakršnega dvoma o tem, da je bilo ravnanje njenih organov skladno s temeljnimi ustavnimi in konvencijskimi zahtevami«. V tem primeru bi tako morala, po prepričanju ustavnih sodnikov, v skladu s četrtim odstavkom 15. člena Ustave v zvezi s 13. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) zagotoviti neodvisno preiskavo okoliščin dogodka in svojcem umrlega omogočiti učinkovit dostop do tovrstne preiskave. »Država navedene preiskave ni zagotovila v okviru kazenskega postopka niti ni izvedla katere druge preiskave, ki bi izpolnjevala navedene kriterije,« so bili jasni ustavni sodniki in dodali, da bi moralo biti to družini pokojnega omogočeno v pravdnem postopku.
Diskriminatorno vodenje postopka
Pritožniki so sicer v ustavni pritožbi poudarjali, da je bilo zaradi odločitev sodišč kršenih več členov ustave in da so bili v postopku izrazito šibkejša stranka v sporu z državo. Poleg tega je sodišče po njihovem mnenju postopek vodilo diskriminatorno, saj je zavrnilo izvedbo skoraj vseh dokazov, ki so jih predlagali, izvedlo pa je vse, ki jih je predlagala država. Sodišče naj bi tudi povsem prezrlo njihove trditve o kršitvah konvencije proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju (MKPM). Po zatrjevanju Pibernikove družine je bilo v navedeni akciji izvajano policijsko nasilje, pri čemer so se že med pravdnim postopkom sklicevali na določbe EKČP in MKPM.
Kot ob vsem skupaj zaključujejo ustavni sodniki, sam obstoj sodne odredbe za hišno preiskavo v okoliščinah primera ni zadosten razlog za ugotovitev skladnosti ravnanja policistov z ustavnimi in konvencijskimi zahtevami glede varstva pravice do življenja. Pri presoji je treba namreč, kot nadaljujejo, izhajati iz narave hišne preiskave, »ki sama po sebi ni invaziven ukrep in praviloma ne pomeni tveganja za življenje in zdravje preiskovane osebe«. Družina pokojnega Sama, ki je včeraj skupaj z odvetnikom prišla na sodišče, nam svojega dolgoletnega boja za pravico ni želela komentirati.
Pričal bi lahko tudi petletni sin
V tokratni tožbi proti državi med tožniki ni več Samovega sina, pri katerem pa je vrhovno sodišče v reviziji, ki so jo vložili pritožniki, ugotovilo, da je v tem primeru sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo izvedbo dokaza z njegovim zaslišanjem. Sodniki so namreč menili, da je dokaz neprimeren glede na dejstvo, da je bil sin ob dogodku star nekaj več kot pet let. »Po stališču vrhovnega sodišča se kot stranka lahko zasliši tudi otrok, saj je bilo strokovno utemeljeno, da imajo tudi že zelo majhni otroci enake senzorne sposobnosti kot odrasli. Zaslišanje sina kot stranke je bilo predlagano v tožbi zato, ker je bil sin navzoč v ključnih trenutkih, ko so policisti izvajali dejanja, za katera bi lahko odškodninsko odgovarjala tožena stranka,« še piše v sodbi ustavnega sodišča. Vrhovni sodniki so tako zadevo v njegovem primeru vrnili sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Glede tega primera so nam na državnem pravobranilstvu odgovorili, da je okrožno sodišče julija 2012 zavrnilo njegov tožbeni zahtevek v višini 77.199,15 evra. Višje sodišče je nato maja naslednjega leta njegovo pritožbo zavrnilo in s tem je sodba postala pravnomočna.
