Sam ne ve, zakaj je šel
 z bombami nad Pahorja

DOB – »Rad bi šel iz zapora. Rehabilitiral sem se in spoznal, da sem naredil veliko neumnost. Življenje je prekratko, da bi ga preživljal takole, v zaporu, nisem pa nevaren ne zase ne za družbo,« pravi 66-letni Josip Zagajski iz Zagreba, ki je že pet let in pol na Dobu. Če bo kazen odslužil do konca, bo na prostost prišel 10. julija 2021. Zaprt je, ker so ga 10. junija 2009 na mejnem prehodu Dobova na vlaku zasačili s petimi bombami okoli pasu, na eni je celo odstranil varovalko in zagrozil policistu Alešu Cesarju.

Še danes ne ve, zakaj je policistom dejal, da je z bombami, ki imajo 12-metrski doseg, namenjen pred slovenski parlament in nad Boruta Pahorja, takrat predsednika vlade. Opasan z bombami je sedel na mednarodni vlak, odločen, da gre v Švico, kjer je včasih delal, ne v Ljubljano. Na vlaku je bila panika popolna, sploh ob dejstvu, da je bil Zagajski že obsojen zaradi terorizma. »A jaz nisem terorist. Zaradi mojih dejanj ni nihče jokal, noben moški ni postal vdovec, nobena ženska vdova, nihče ni postal sirota zaradi mene. Le mene je pred dobrim letom zapustilo dekle. Bilo je veliko mlajše od mene, naveličalo se je čakanja,« pripomni Josip. In doda, da za pomilostitev ne bo zaprosil. Po eni strani zato, ker ve, da predsednik države Borut Pahor pomilostitvam ni naklonjen, pa tudi zato, ker se ga drži etiketa terorista. In tega se svet boji. »Veren sem. Sem rimokatolik. Res sem bil upornik, poln revolucionarnega zanosa, a nikoli nasilen. Ves čas sem se trudil živeti pošteno, a ves čas sem bil prisiljen reševati svoje življenje,« zatrdi in doda, da ga je takšnega oblikovala družba.

Zadovoljen v zaporu

Zagajski se v našem največjem zaporu na Dobu dobro počuti, zadovoljen je s korektnim odnosom pravosodnih policistov, a malo ga muči zdravje. Sam živi v sobi, ki si jo je kar prijetno uredil, v njej ima televizijo, veliko bere, tudi slovensko literaturo. In našteva, kaj vse je prebral v zadnjem času: Valvasorjevo Slavo vojvodine Kranjske, Tavčarjevo Visoško kroniko, dela Otona Župančiča pa Ivana Cankarja, Toneta Seliškarja. »Z jezikom nimam težav. Že v šoli smo imeli dve uri slovenščine,« pove z nasmehom.

Po poklicu je socialni delavec, 18 let je delal na centru za socialno delo in v tem času pomagal mnogim. Močno ga je zaznamovala vojna na tleh nekdanje Juge. »V Vukovarju sem bil ranjen v glavo. Prijeli so me kot vojnega ujetnika in v treh koncentracijskih taboriščih, v Sremski Mitrovici, v Stajićevem in v Marnjači, sem prenašal grozna mučenja. Koliko nasilja so izvrševali nad mano! Zato morda zdaj pride trenutek, ko mislim, da bom nekaj rešil z nasiljem,« razlaga in doda, da bi bilo zanj bolj kot zapor primerno zdravljenje, čeprav tudi na Dobu obiskuje psihiatra in dobiva zdravila.

Niti večletnega prestajanja zaporne kazni na Golem otoku, kjer je vladal zakon terorja, ne more pozabiti. »Vsak dan smo 15 ur z golimi rokami prekladali kamenje. Tam pa sem bil, ker so me obtožili, da sem bil v skupini, ki je načrtovala atentat na Milko Planinc, čeprav nisem imel nič s tem,« zatrdi in ne skriva dejstva, da je bil leta 1999 v Nemčiji zaradi napada na turško veleposlaništvo, ker se ni strinjal s politiko Turčije do Armenije, obsojen sprva na dosmrtno kazen, vrhovno sodišče pa jo je potem znižalo na 13 let, odsedel jih je osem.

Če je naš zapor human, pa tega ne more reči za nemškega. Bil je zaprt v najstrožjem izolacijskem delu, kjer pač pristanejo teroristi. Najhuje je bilo v sobi za kesanje, kamor so zapornike vsako leto na dan, ko so storili zločin, zaprli, dali so jim vodo in kruh in morali so se kesati in razmišljati o svojem početju.

Presenečen nad sodbo

Ko je bil na krškem okrožnem sodišču obsojen na 11 let zapora, je sodbo komentiral z besedo »Bravo!« in zaploskal ter se nasmehnil. Potem si je nataknil sončna očala in poslušal obrazložitev sodbe. »Res sem bil presenečen nad tako visoko kaznijo. Morilci dobijo 8 let zapora, jaz pa nisem nikogar ubil. Na sodbo se nisem niti pritožil,« je dejal otožno in se dotaknil še svoje prihodnosti. Resda ima kot upokojeni častnik hrvaške vojske 1300 evrov pokojnine, a na prostosti nima nikogar. »Družine nimam. Rad pa bi šel na mamin grob. Nekako sem zgubil voljo do življenja. Se pa poskušam za svoja dejanja odkupiti z dobrimi deli. Sem dober človek. Ko sem bil še v zaporu v Nemčiji, sem postal krušni oče dvema otrokoma, finančno sem jima pomagal. Tudi ob poplavah na Hrvaškem sem eni gospe, ki je bila poplavljena, nakazal tisoč evrov,« našteva. In se znova vrne k dogodku v Dobovi: »Še danes ne vem, zakaj sem to naredil. To nisem jaz. S tem sem vrgel stran svoje življenje. In če me je že obsodilo to sodišče, me je strah sodbe glavnega sodnika, tistega nad nami. Ne vem, kako se bomo pravdali. Naj mi bo oproščeno, upam pa na milo kazen, saj nisem nikogar ubil,« sklene svoje razmišljanje.