Šalamon obsojen na 5 let,
 v zaporu le nekaj mesecev

LJUBLJANA – Pravosodna maratonska zmešnjava o cestni tragediji na ljubljanski Celovški cesti je dobila nadaljevanje. Eden od obsojencev v tej zadevi, Sergej Šalamon, je namreč v začetku tedna zapustil zapor oziroma odprti oddelek na Rogozi, čeprav je bil obsojen na pet let in čeprav je šele pred nekaj meseci nastopil prestajanje kazni. Razlog: vrhovni sodniki so zanj razveljavili sodbo ter jo vrnili na najnižjo sodno inštanco v novo odločanje.

Atletiko ovila v črno

Nesreča se je zgodila davnega leta 2005, okrožno sojenje je bilo na vrsti šele leta 2010. Kdo ve, kdaj se bo začelo vnovično sojenje in kakšno bo, saj je bilo že prvo zelo nenavadno. Minevalo je namreč v znamenju množične izgube spomina zaradi oddaljenosti od dogodka ter nekaterih prav burlesknih zapletov, kot denimo vabljenje napačnih policistov za pričanje, ki se jim o dogodku ni niti sanjalo.

Zgodba oziroma obtožbe na račun Šalamona in Amela Dedića pa niso bile niti najmanj burleskne. Na zatožni klopi sta sedela zaradi ene od najhujših prometnih nesreč v zadnjih desetletjih.

Danes 37-letnega Šalamona in 25-letnega Dedića je tožilec Matej Peterca preganjal, ker sta v noči na nedeljo, 5. junija 2005, v Šiški (tisti konec tedna je na tamkajšnjem športnem stadionu potekalo tekmovanje v atletiki) zakrivila prometno nesrečo, v kateri so umrli atleti, 25-letni Matic Šušteršič, 23-letni Patrik Cvetan in 17-letni Nejc Lipnik. V Šalamonovi vectri so se hudo ranili tedaj 18-letna Maša Kavčič, 23-letni Boštjan Černigoj in 18-letna Anja Mušič, v Dedićevem golfu pa 18-letna Nataša Stevanović.

Dedić je vozil golfa po Celovški s hitrostjo med 142,8 in 146,2 kilometra na uro, čeprav je tam omejitev 60. V sebi je imel 0,88 promila alkohola. Takrat mu je naproti pripeljal Šalamon z vectro, v kateri je bilo kar šest sopotnikov. V križišču s Tržno ulico je Šalamon zavijal levo, Dedić pa je prav tedaj pripeljal naravnost skozi križišče. Golf je treščil v vectro, po izračunih izvedencev je imel v trenutku trčenja hitrost 129 kilometrov na uro. Šalamon je imel ob odvzemu krvi v sebi med 1,30 in 1,40 promila alkohola.

Šalamon je na sodišču vztrajal, da se nesreče ne spominja. »Ne spomnim se, kje in s kom sem bil pred njo, ne spominjam se, da bi jaz sploh vozil vectro, ki pa je bila res moja. Čeprav sem jo večkrat komu posodil. Spominjam se le sobotne tekme. Potem se spomnim fotografij nekega prostora. Fotografij pod narekovaji. Kar vem o nesreči, vem od drugih in tega, kar sem prebral v časopisu.« Mu je pa bilo žal, da se je nesreča zgodila, »če sem res jaz vozil«, čeprav se zanjo ni čutil krivega.

Tudi Dedića je na glavni obravnavi dajala izguba spomina zaradi časa, ki je pretekel od nesreče do sojenja. Izgovoril se je, da je večino stvari pozabil oziroma si ne more več priklicati slik. V preiskavi pa je dejal: »V lokalu Katastrofa v Tivoliju smo proslavljali Natašin 18. rojstni dan. Golf je bil prijateljev, in ko sva se z Natašo odpravljala, sem ga prosil za ključe avta, saj sem imel v njem jakno. Pa nisem šel le po jakno, z Natašo sva se s tem golfom odpeljala do nekaj kilometrov oddaljenega bencinskega servisa, kjer sem si kupil cigarete. Potem sva se vračala. Vozil sem hitro, saj nisem hotel, da prijatelj opazi, da sem mu vzel avto. Bil sem mlad voznik. Dovoljenje sem imel 10 dni.«

Ko je zagledal vectro, je bil prepričan, da bo peljala naravnost. Toda zavijala je v Tržno ulico. Zgodilo se je. »Zagrabila me je panika. Nataša se ni premikala, tudi v vectri je bilo vse tiho. Kričal sem, naj pokličejo policijo.«

Višji celo zvišali kazni

Ljubljanski okrožni kazenski sodnik Zvijezdan Radonjić ju je spoznal za kriva, Dedića je obsodil na 3 leta in 6 mesecev zapora, Šalamona pa na 3 leta in 4 mesece zapora. S tem ni bilo zadovoljno ne tožilstvo ne obramba, pritožili so se vsi.

Šalamonov odvetnik Benjamin Peternelj se je spraševal: »Ali je sploh vozil moj?« in vztrajal, da je edini krivec Dedić. »Vzrok za nesrečo je njegova brezobzirna vožnja. S takšno hitrostjo, kot je vozil on, se ne sme voziti niti na avtocesti, kaj šele v strnjenem naselju in v križišču. Če bi vozil vsaj malce počasneje, pa še vedno prehitro, nesreče ne bi bilo in Šalamon bi normalno zvozil križišče.«

Tudi Dedićeva zagovornica Milena Lukmar je zaigrala na struno prelaganja krivde na drugega obtoženca, ne na svojega klienta. »Pa vendar, kdo je povzročil situacijo, da se je zgodila nesreča? Dedić? Vozil je po prednostni cesti in v usodnem križišču je zanj gorela zelena luč na semaforju. Šalamon mu je zaprl pot. Če ta ne bi bil tako zelo alkoholiziran, bi lahko še pravi čas prenehal zavijati in se ne bi zgodilo nič. Pa je Dedić kljub temu poskušal preprečiti trčenje, reagiral je in zaviral.«

Leto dni pozneje na seji višjega sodišča sta jo voznika odnesla še slabše. Višji sodniki so jima namreč zvišali kazni, Dediću na 4, Šalamonu pa na kar 5 let zapora. Zahteva za varstvo zakonitosti je torej prinesla odločitev vrhovne sodne inštance, s katero je Šalamon spet nedolžen, dokler se mu krivda ne dokaže.