S počeno vranico jo je poslal domov umret

NOVO MESTO, TREBNJE – Zgodilo se je 19. marca 2011 zvečer, ko se je 80-letna Ljubljančanka Zlata Frelih v počitniški hišici v okolici Trebnjega iz zgornje napotila v spodnjo etažo in se hotela oprijeti za ograjo, a sta to njen vnuk in njegova žena prej odstranila zaradi prenosa postelje. Omahnila je in obležala na levem boku. »Prosila je, naj ne poveva dedku, da je padla, čez 15 minut pa je le rekla, da bi odšli k zdravniku, kazala je na levo stran telesa in tožila, da jo boli,« se spominja vnuk Nejc. Ko so se proti polnoči vrnili iz trebanjskega zdravstvenega doma, »se je komaj še premikala. Pomagala sva ji pri hoji, pri slačenju in da leže v posteljo,« doda njegova žena Maja.

Okrog tretje ure je v Zlatinega moža, spal je v postelji, ki je bila od njene oddaljena dober meter, priletela copata. Klicala ga je, a ker zelo slabo sliši, ga je morala drugače predramiti. »Sedela je na postelji in me prosila, naj jo pokrijem. Nič drugega ni rekla, da bi jo kaj bolelo ali kaj. Pomagal sem ji leči. Zjutraj pa je v sobo prišel Nejc in ugotovil, da je mrzla. Oba sva jo rukala, a je bila mrtva,« je po začetku sodnega procesa proti splošnemu zdravniku trebanjskega zdravstvenega doma Bogomirju Humarju povedal 91-letni Janez Frelih.

Sumil na le eno rebro

»Za ta poklic sem se odločil, da pomagam drugim. Več kot 30 let dela v splošni ambulanti, potem pa tak dogodek, ki me je močno prizadel po človeški in strokovni plati. Toda tistega dne nisem ravnal v nasprotju z načeli medicinske stroke. Od vseh možnih sem najverjetneje le sprejel napačno odločitev, a sem to naredil v zmoti. Zmote pa se dogajajo, sem namreč le človek kot vsi drugi ljudje, ne pa robot,« je dejal zdravnik, ki v za 80-letnico usodnem večeru ni zaznal zlomljenih reber in ni posumil na počeno vranico ter notranjo krvavitev.

Po pregledu je namreč postavil sum, da bi lahko bilo zlomljeno eno rebro, in ko ga je Maja pobarala, ali jo bo napotil v bolnišnico, je bojda odvrnil, da nima smisla izpostavljati Zlate rentgenskim žarkom, in da je treba le odležati, je novomeška okrožna kazenska sodnica Mojca Hode prebrala eno od izjav svojcev iz preiskave.

Toda po mnenju Humarjevih kolegov v vlogah sodnih izvedencev bi Frelihova najverjetneje preživela, če bi storil prav to, jo torej poslal v bolnišnico, kjer bi jo operirali, ji odstranili poškodovano vranico, izvedli drenažo leve prsne votline ter nadomestili izgubljeno kri. Za sum na notranjo krvavitev je po njihovem imel na voljo kar nekaj pomenljivih znakov, denimo padec krvnega tlaka in povečanje frekvence srčnega utripa. Obdukcija je namreč razkrila šokantno resnico: dvojni serijski prelom reber (kar 11 je bilo zlomljenih), leva stran pljuč obtolčena in raztrgana, najhujša poškodba pa je bila torej počena vranica, zaradi katere je Frelihova v nekaj urah izkrvavela.

Tožilka Nada Črnugelj zato Humarju očita malomarno zdravljenje, to kaznivo dejanje pa je po njenem storil v tistem hipu, ko je ni dal pod nujno odpeljati v novomeško bolnišnico, ampak je dal pacientki recept za analgetike, ji za prvo silo stisnil v pest dve tableti, jo poslal domov, ji svetoval 14-dnevni počitek in vnuku naročil, naj se ob poslabšanju pač vrnejo k njemu.

Niti enkrat zajamrala

Na nedavnem predobravnavnem naroku so organi pregona zdravnika pozvali, naj očitke na svoj račun prizna in bo zato nagrajen s simboličnim letom pogojnega zapora, a jih je zavrnil.

»Po vseh podatkih, ki mi jih je dala pacientka, in po temeljitem pregledu sem res posumil tudi na zlom enega rebra. Po navadi se pacientu predpišejo protibolečinske tablete, pove se mu, da lahko bolečine trajajo tudi do tri tedne, pa če gre za zlom ali le za udarec. Pacientka je v tem primeru tožila nad bolečinami v spodnjem delu lopatice, ob otipanju trebuha je rekla, da je tam ne boli. Nobenih simptomov ni bilo, ki bi me navedle k sumu za zlom več reber oziroma za notranjo krvavitev. Ni bila omotična, ni bila nagnjena k omedlevanju, koža ni bila bleda in vlažna, udi niso bili pomodreli. Vse je bilo v mejah normale, pa naj je ležala, sedela ali stala,« je v svoj zagovor povedal Humar.

Tudi glede sprememb v krvnem tlaku in frekvence srčnih utripov meni, da ga niso mogle napeljati na sum za krvavitev, saj so bile razlike med eno in drugo meritvijo majhne. »Bolečina, stres, strah, jeza, žalost, vse to viša frekvenco, tlak se včasih poviša, pogosto tudi pade. Drugo meritev smo opravili potem, ko je že prejela injekcijo analgetika, za katerega sta tudi značilna običajen dvig frekvence in nižanje tlaka.«

Bolnica je bila, tako Humar, med pregledom verodostojna in ni delovala prizadeto. »Ko pa premišljujem za nazaj, ugotavljam, da mi mogoče le ni zaupala vseh težav, ki jih je tedaj morda imela. V ambulanti ni niti enkrat zajamrala ali zastokala, potožila je le nad bolečinami v spodnjem delu lopatice. Zaradi strahu pa se vsaj pri starejših mnogokrat zgodi, da minimalizirajo svoje težave. Večkrat je namreč izrazila zaskrbljenost za moža, kdo ga bo rihtal, kdo bo doma delal.«

Želel bi si Humarja

Zdravstveni tehnik Frenk Jenkole, ki je bil tistega marčevskega večera v službi, se spomni, da sta vnuk in njegova žena zdravnika pobarala, ali bo babico treba odpeljati v bolnišnico, in zdravnikovega odgovora, da če je kaj zlomljeno ali ni, se zdravi na enak način. Sicer pa, stopi Humarju v bran Jenkole, »če bi se meni ali kateremu od mojih bližnjih kaj zgodilo, bi si samo želel, da mi pomaga prav obdolženec«.

Humarju v prid so bile po besedah njegove kolegice iz zdravstvenega doma Marije Petek Šter tudi ugotovitve internega strokovnega nadzora, ki so ga opravili na njegovo zahtevo in med katerim so ugotovili, da znaki za raztrganje vranice med pregledom verjetno še niso bili izraženi ali so bili zaradi zdravil, ki jih je jemala huda srčna bolnica, celo zabrisani: sklep je zato bil, da je Humar svoje delo opravil strokovno in po smernicah.

Vendar se s tem ne strinja predstojnik katedre za kirurgijo na ljubljanski medicinski fakulteti prof. dr. Vladimir Smrkolj. Četudi je trebanjski zdravnik posumil na zlom enega samega rebra, bi moral pacientko poslati na preiskave. Taka je namreč po trditvah Smrkolja praksa in tako učijo študente medicine. Če pa takega pacienta pošlješ domov, ga pošlješ na svojo odgovornost.