KRANJ – Črt Meznarič se je vklenjen znašel pred sodnimi mlini domače sodnije. Pred leti je napadel taksista in ga poškodoval ter hkrati ukradel še avtomobil. Roka pravice ga je zgrabila, poslala v zapor za štiri leta, nato pa se je omehčala in ga predčasno spustila na prostost. Fantu pa ena lekcija ni bila dovolj. Spet si je zaželel avtomobila. Odšel je v salon v rojstnem mestu in se namenil kupiti novega BMW. S prodajalcem sta odšla na testno vožnjo, po prvih podatkih naj bi se z avtom hotel popeljati kar sam. Ko sta po nekaj minutah vožnje nameravala obrniti nazaj proti avtosalonu, je Meznarič izvlekel pištolo in zahteval, da prodajalec izstopi. Ta ga je vešče najprej ukanil s tem, da je izvlekel ključ, nato pa ga je še obvladal ter primer prijavil policiji.
»Razumem, kaj se mi očita,« je bil kratek 26-letnik in potem na vprašanje sodnice nadaljeval: »Če se ne razjasnim o dejanju, ali potem ne priznavam krivde?« Sodnica Marjeta Dvornik je potrpežljivo in razumljivo razložila sodni postopek v primeru priznanja krivde ali drugo pot, torej če je ne prizna. Meznarič je potem odvrnil: »Bil sem prisoten pri dejanju, so pa določeni napačni podatki v spisu. Delno priznavam krivdo.« Sodnica mu je pojasnila, da naša zakonodaja ne priznava delne krivde in da je njegovo izjavo šteti kot izjavo, da krivde ne priznava. Tako bo potrebno sojenje, kjer bodo zaslišali oškodovanca, obtoženi pa je bil pozvan, naj poda svoje dokazne predloge. Njegova zagovornica je zahtevala postavitev izvedenca psihiatrične stroke glede Meznaričevih zdravstvenih težav, poleg še zaslišanje staršev. Med tem je fant odsotno pogledoval skozi okno, kot da bi se ga vse skupaj ne dotikalo, čeprav je imel okoli gležnjev trdno zaklenjene verige. Izvedeli smo za težave Meznariča, ki je pred kritičnim dogodkom užival mamila, hkrati naj bi se poslušalo klice družine na telefonsko številko 112, ki bi pojasnili dogodke, ko je bil doma nasilen in zjutraj pred beemvejem hotel vzeti domači avto, a je mama to preprečila.
»Mislim da ni treba zasliševati mojih prijateljev in staršev,« je zagovornico po uradni dolžnosti utišal Meznarič: »Tako bi se začeli vrteti v krogih, ne bi se skoncentrirali na dejanje. Šli bi do mojega šestega razreda osnovne šole nazaj, kar ni pomembno. Niti ni potreben pregled izvedenca.« Sodnici tako ni ostalo drugega, kot da je za drugi teden v januarju razpisala glavno obravnavo za primer fanta, ki se je znašel na neprijetni in zanj sila zaviti poti. Ta se bo spet za nekaj časa zagotovo zaustavila v zaporu. Meznarič se tega zaveda in je na sodišče naslovil vlogo za predčasno prestajanje zaporne kazni, ki mu sploh še ni bila izrečena. »Želel sem pravzaprav samo spremembo okolja. Želim si na Dob, da se odstranim s Povšetove v Ljubljani.« Sodnica je dejala, da bo proučila predpise in odločila o predlogu: »Noben pripornik do zdaj me še ni prosil za premestitev, bom pa vaš predlog proučila in o njem odločila.« »Na Povšetovi sem jaz moteč faktor, tak občutek imam,« je dejal fant, ki mu grozi morda celo več kot le leto in pol zapora, kot je po priznanju krivde predlagalo tožilstvo.
