S pestmi, brcami in sekiro so ga pobili v 18 sekundah

LJUBLJANA, KOČEVJE – V začetku jih je bilo smrti 40-letnega kočevskega Roma Borisa Zupanca krivih sedem. Ne sme biti milosti, je odmevalo po ljubljanski sodni palači, ko je predstavnica organov pregona Marjeta Perat Vlaj ob koncu okrožnega sojenja za njih zahtevala skupno kar 147 let zaporne kazni. Predsednica senata, sodnica Alja Kratovac Prokopović, je menila, da tožilka sicer malce pretirava, a spet ne preveč, zato jim je decembra 2012 v seštevku namenila rekordnih 138 let ječe v imenu ljudstva: Dušana Hudoroviča je obsodila na 24 let in dva meseca zapora, Gordana Hođaja na 22 let in en mesec, Alija Hođaja na 18 let in dva meseca, Cvetana Brajdiča na 18 let in štiri mesece, Samanta Brajdiča na 17 let, Zdenka Brajdiča na 20 let in šest mesecev ter Dejana Novaka na 18 let in štiri mesece zapora.

Sostorilstvo, maščevanje, naklepni umor

Zgodilo se je 19. februarja 2012, strasti pa naj bi med kočevskima romskima družinama Zupanc in Hodžaj zavrele večer prej, ko so že obračunavali s pestmi. Prvič malo pred polnočjo v M baru, ko naj bi začel Cvetan Brajdič iz neznanega vzroka pretepati člana družine Zupanc. Ko so se vmešali še drugi, se je vnel množični pretep. Čeprav so se pozneje vsi razšli, je čez kakšno uro sledil povračilni ukrep. Malo pred eno zjutraj je menda Boris Zupanc v gostilni še z nekaterimi pajdaši začel pretepati Gordana in Alija Hodžaja.

Ko pa med Romi zavre kri ... Drama se je nadaljevala okrog poldneva na Petrolovem bencinskem servisu v Kočevju. Zupanc se je s partnerico pripeljal tja, za njim pa v dveh avtomobilih tudi obtoženci. Napadli so ga, zbili na tla ter s pestmi, brcami, obcestnim kolom in sekiro obračunali z njim. Do konca! In to v pičlih 18 sekundah.

»Sem ga parkrat udaril, pobil pa ga nisem. Zelo mi je žal zanj, prijatelja sva bila,« se je na sodišču branil Hudorovič. Toda prav on se je poleg Gordana Hođaja najbolj zameril tožilcem, saj naj bi po nemočnem Zupancu tolkel s sekiro, Gordan pa se ga je lotil z obcestnim količkom; le malce manjša grešnika sta bila dva, ki sta Zupanca brcala, ter trije, ki so okrog njega sklenili obroč, da ni mogel zbežati, in njegovi partnerici Tatjani Brajdič nasilno preprečevali, da bi prebila ta obroč ter mu pomagala.

Odvetniki obtožencev so se na okrožni sodni dan le križali, ko so slišali, da je šlo za umor iz brezobzirnega maščevanja v sostorilstvu. »Zakaj bi rinili ravno na bencinski servis, če bi se hoteli nekomu tako brezobzirno maščevati? Saj je vendar vsakomur jasno, da so na servisih kamere in bodo to posnele,« je bentil eden od njih. Toda razsojeno je bilo, da so po predhodnem dogovoru o maščevanju izsledili Zupanca in ga obkolili. Zanj je bila usodna poškodba glave, ki mu je bila prizadejana s topim delom sekire.

Sodba v imenu ljudstva: izpolnili so tako objektivne kot subjektivne znake očitanega dejanja. Iz dokazov izhaja, da so dejanje storili v sostorilstvu, naklepno in iz maščevanja, način izvršitve pa dokazuje, da Zupanca niso nameravali le poškodovati, ampak ubiti.

»Ne višje od višjega!«

Pritožbe obrambe so kajpak deževale na višjo sodno instanco. Odvetniki so nergali, da je bil kršen kazenski zakonik, okrožnim sodnikom so očitali, da njihovih dokazov niso dovolj upoštevali in da sodba temelji na zmotni ugotovitvi dejanskega stanja. Za obtožene so predlagali oprostilne sodbe, zadovoljili pa bi se tudi z razveljavitvijo sodbe. In – v svetu našega kazenskega pravosodja se pač rado zgodi, da si sodniki kar malce nagajajo med seboj – višji sodniki so le pokazali nekaj milosti za krvnike s kočevskega Petrola. Niso sicer delili oprostilk, tudi razveljavljali niso ničesar, toda v tem primeru po njihovem mnenju ni šlo za poprejšnji dogovor med obtoženci, prav tako niso našli dokazov o tem, da je šlo za umor; kvečjemu za naklepni uboj v sostorilstvu. Kazni so naravnost strmoglavile, Samanto Brajdič in Dejan Novak sta celo pravnomočno oproščena, saj po oceni višjih sodnikov nista sodelovala pri pretepu, preostali pa so se izvlekli s precej milejšimi sankcijami: Hudorovič 13, Ali Hođaj 10, Cvetan Brajdič 9, Gordan Hođaj 12 in Zdenko Brajdič 10 let zapora. Vsega skupaj torej 54 let namesto 138.

Odvetniki krivih se še vedno niso vdali v usodo. Blaž Guna, Tomaž Avsenik, Miha Kunič, dr. Blaž Kovačič Mlinar in Andrej Žabjek so se z zahtevo za varstvo zakonitosti zatekli na vrhovno sodišče, kjer se je s spisom spoprijel senat v sestavi Branko Masleša kot predsednik, Barbara Zobec, Marko Šorli, Vesna Žalik in Damijan Florjančič pa kot člani.

Vprašanja obrambe so kar deževala. So obsojenci res ravnali kot sostorilci? Ali je imel vsak od njih zares naklep Zupancu vzeti življenje? So Petrolove nadzorne kamere sploh pokazale to, kar sta v sodbi omenjali okrožno in višje sodišče? Ali ni res, da je bila obtožencem kršena pravica do obrambe? V vrhovne sodnike je zagrizel dvom, in to tako močan, da so vse skupaj razveljavili ter primer vrnili v vnovično odločanje prvostopenjskemu, okrožnemu sodišču torej.

Marsikaj bodo morali tam na ponovljenem sojenju postoriti znova in tudi na novo – za prvoobtoženega Hudoroviča denimo postaviti sodnega izvedenca za psihiatrijo, kar je njegova obramba doslej zahtevala zaman, čeprav je mahala s podatki, da je bila zaradi duševnih težav morda vprašljiva njegova prištevnost.

Še najpomembnejše navodilo vrhovnih sodnikov prvi stopnji pa je: »Sodišče bo moralo v ponovnem sojenju upoštevati tudi četrti odstavek 428. člena ZKP, po katerem sodba v novem sojenju za obtožence ne bi smela biti manj ugodna kakor razveljavljena.« Organi pregona lahko torej kar pozabijo na 147 ali 138 let zapora, 54 jih je največ, kolikor lahko doleti zdaj znova domnevne krivce za smrt Borisa Zupanca. Če jih kajpak sploh spoznajo za krive uboja.