LJUBLJANA – Kraje bakrenih izdelkov, ki jim je kriza dvignila ceno, so že tako vsakdanje in običajne, da ne pritegnejo nobene pozornosti več. Vtis je, da je mreža, stkana iz tatov ter odkupovalcev, zgledno spletena. Zmikavtov roka pravice ne ulovi, na odkupnih postajah pa jih niti ne poišče. Drugače bi bilo, če bi morali prinašalci kovinskih izdelkov dokazovati izvor za nadaljnjo prodajo prinesenih predmetov – kar pa ni nikomur mar. Menda gre vsa roba naprej v Avstrijo in Italijo, tam pa v predelavo. Kadar so interesi usklajeni, rada roka roko umije, da se še vest ne more umazati. Dokler bo odkup neoviran, bodo kraje pač cvetele.
Svetniki in revolucionarji
Kradejo vse, od javnih spomenikov do nagrobnih predmetov. Največ pa bakrenih žlebov in strešnih obrob. Snemajo jih z mrliških vež, cerkva, imenitnih stavb do povsem običajnih hiš. Ukradli so že vse mogoče, od kipa plavalke Franceta Goršeta z ljubljanskega kopališča Ilirija, do težkih bronastih zvonov belokranjskih cerkva. Dolg policijski seznam ukradenih kipov dokazuje, da tatovi nimajo zadržkov ne do cerkvene ne do revolucionarne dediščine. Ukradenim Marijam, najčešče z Jezusom, angelom in svetnikom, dela družbo množica doprsnih kipov narodnih herojev (Ivana Kavčiča, Ivana Bizjaka, Franca Ravbarja, Vide Janežič, Rezke Dragar, Danile Kumar, Milana Česnika, Maksa Pečarja ...). Ukradli so celo relief mestnega grba Ljubljane iz leta 1881.
Ljubljanske Murgle so z nekaj imenitnimi prebivalci zaslovele kot prestižno naselje. Letos so jih vzeli na piko tudi tatovi. Sprva je izginil pokrov, morda tudi dva, ki je prekrival kanalizacijski jašek. Na pešce, vajene ustaljene poti, je na lepem prežala temačna past. Še posebno ponoči bi človek zlahka čmoknil vanjo. Zato se je prizadevni krajan potrudil in luknjo prekril z narezanimi deskami. Policiji izginotja pokrova očitno ni prijavil, saj so nam s PU Ljubljana sporočili, da o tatvinah pokrovov jaškov v četrtni skupnosti Trnovo, ki vključuje tudi Murgle, niso obveščeni.
Stanovnikova in Kučanova hiša
Murgelčani so letos prijavili štiri tatvine žlebov s stanovanjskih hiš. Zadnji dve minuli teden, v torek in petek. Prvo žrtev so povsem olupili strešnih obrob, žlebov in odtočnih cevi. Ni mogoče, da ne bi vedeli, čigave hiše so se lotili. Gre namreč za nekdanjo hišo nekdanjega predsednika predsedstva SR Slovenije in še vedno predsednika Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije Janeza Stanovnika. Hiša ima že nekaj let novega lastnika, a ji ljudje še vedno pravijo preprosto Stanovnikova.
Zraven te stanuje Milan Kučan z ženo Štefko. Tatovi očitno ljubijo izzive, saj so v petek pozno zvečer sneli žlebove prav s Kučanove hiše. Neslišno in neopazno, ko sta bila zakonca še budna in je v hiši svetila luč. Medtem ko so oni hiteli z demontažo, naj bi Kučanova gledala televizijski program.
Kot nam je potrdila Štefka, kradljivcev nista zaznala
Le enkrat sta zaslišala nenavaden zvok. Je na cesti kakšen prehiter voznik spet podrsal grbino? Milan je stopil na vhod, pogledal na cesto in prisluhnil v noč. Nič, vse je bilo tiho in mirno. Povsem običajno.
Ko pa je gospodar v soboto zjutraj stopil za južno stran hiše, nasprotno od vhoda, se mu je pogled ustavil na kolenu odtočne cevi, ki je ležalo na tleh. Le kako je prispelo tja? Pogled navzgor je razkril, da je kovinsko koleno vse, kar se je zmikavtom izmuznilo iz rok. Žlebove in odtočno cev so sneli in odnesli neopazno, neslišno. V temi, ki jo pri Kučanovi hiši sicer precej razsvetljuje bližnji stanovanjski blok ...
Da premore Kučanova hiša nekaj varovanja, nakazuje videokamera pri vhodu. Nepridipravi so zanjo očitno vedeli – za vogalom jih ne ujame. Vse si prej ogledajo, ne pustijo se presenetiti. Bogve, če se niso Kučanove hiše lotili morda celo zaradi stave, kdo si upa.
