S kolom so jo po glavi in ji spet ukradli kure

NOVO MESTO – Vsaka na svoji polovici zelo stare hiše na naslovu Na Loko 1 stanujeta samski ženici. Justina Cvelbar stanuje na prednji, k cesti obrnjeni strani. Ulica se z nekdanje avtobusne postaje po klancu spušča k športno-rekreacijskemu centru, mimo njega pripelje globoko pod Šmihelskim mostom do slikovitega gostišča Loka na levem bregu Krke, kjer se na parkirišču konča kot slepa. Ulico največ uporablja mladina, ki obiskuje visokošolsko središče v stavbi Na Loko 2 in druge šolske ustanove višje gori v mestu.

Na tem mirnem in prijaznem k reki obrnjenem bregu pa se občasno dogajajo drobne zoprnije. Zaradi njih je, ne da bi niti najmanj hotela, popolnoma miroljubna in blaga 83-letna Justina postala že stara znanka policije. Kot žrtev, se razume. Na muho so jo vzeli Romi, tisti, ki jim Novomeščani sicer dosledno pravijo Cigani, zadnje čase v nekaterih krogih tudi etnični, okrajšava je nastala iz skovanke »pripadnik etnične manjšine«.

Zadušene v rjuhi

V najnovejšem poročilu o okradeni Justini zvemo, da so policisti prejšnji petek ponoči v Rozmanovi ulici ustavili 33-letnega voznika osebnega avtomobila z 31-letnim sopotnikom in 50-letno sopotnico, vsi so iz okolice dolenjske metropole. Pozornost mož postave je med uradnim postopkom pritegnilo pridušeno kokodakanje. Ko so pregledali vozilo, so v tesno zavezani rjuhi našli 14 kokoši in petelina. Devet kur je zaradi neprimernega ravnanja že poginilo. Prevedeno iz uradnega v normalen jezik to najbrž pomeni, da so se zadušile, ker jim je zmanjkalo kisika.

Kure, še pove poročilo, so ukradli v središču mesta, potem ko so vlomili v zaklenjen kokošnjak. Trojko je policija ovadila tožilstvu zaradi kaznivih dejanj tatvine in mučenja živali.

Perutnino je trojka v okrilju noči ukradla Justini. Ta nam je povedala: »Pa ne prvič! Kure mi kradejo že več let. Zvečer pridejo, seveda, v mraku. Po deset, dvanajst so jih vsakič odnesli, tokrat 14 in petelina. Pet kur in petelina so mi vrnili, druge so se zadušile v ukradeni rjuhi. Moji, seveda, ki sem jo sušila na dvorišču.«

Kot je izvedela, so tokratni perutninski zasvojenci z Ruperč Vrha.

Veselo požvižgavanje

Na mestnem levem bregu Krke so ženske nekoč pri vsaki hiši redile kure. Vztraja le še Justina, saj kljub rednim nočnim krajam ni povsem obupala.

Nekega večera izpred dvajsetih let se takole spominja: »Zaslišala sem žvižganje. Odprla sem okno, da bi videla, kateri dobrovoljnež si požvižgava. Bil je Cigan, ki je nosil crknjene kure. V snegu je šel čez igrišče in naprej čez Krko po še lesenem mostu.«

Drugič spet je Rominja obiskala Justino sredi belega dne in brez vprašanja odnesla marogasto jaknico: »Je menda mislila, da je v njej denar. Sem takoj poklicala policijo. Za Krko, tja proti Bršljinu, so jo dobili in mi vrnili jakno.«

Bilo je spet, le kdo bi vedel, pred koliko leti: »Februarja so podnevi pobirali železje. Zapomnila sem si starega karavana, z Grabna so bili. Ponoči se je avto vrnil in tudi Cigana, starega okoli Kristusovih let, sem prepoznala. Ko sem videla, da je nekaj vrgel v avto, sem planila ven in ga vprašala: 'Kaj si noter vrgel?' On meni nazaj, da star papir. Kje boš ti ponoči nabiral papir, sem si mislila in brž šla preštet v kurnico. Pet jih je manjkalo. Hitro pokličem policijo in ga opišem. Domov so ga šli iskat, kure so bile že podavljene. Policist je poklical: 'Kure so tukaj, samo – so mrtve!' Sem so jih pripeljali, še ponoči.«

Spet je nekoč Rominja abrahamovih let naokoli prosila in vstopala v hiše: »Njen mož jo je vsakič pripeljal z velikim črnim avtom in pozneje prihajal iskat. Jaz ji nisem dajala, za druge pa ne vem. Ko so se nekoč streljali, ne vem, kje niti kaj za en hudič je bil, so jo menda ubili.«

S kolom, ker 
ni hotela piva

Romi z Ruperč Vrha so prišli Justini kure krast že v letošnjem maju: »Dvanajst so jih odnesli, ko je bila že po napadu name, neko noč, ko sem prespala pri sinu v Semiču, hiša prazna.«

Napadli so jo v četrtek, 16. maja: »Okrog desetih je prišel mulc, star okoli 20 let, z nekimi vrečkami. Bila sem zunaj, ko mi je ponudil pivo. Menda ga je hotel prodati. Rekla sem mu, da ga sploh ne pijem. Pa ga res malokdaj. Ne vem, če sem letos sploh katerega.«

Fant je odšel: »Popoldne okrog pol treh, ploha se je ulila, sem ga spet zagledala na cesti. Nekaj je nagovarjal šolarke, ki so šle po bregu.«

Iz previdnosti je Justina šla v hišo in zaklenila vhod: »Nekaj časa sem zrla skozi okno, da bi videla, kam bo šel. Pa ga nisem dočakala.«

Čez deset minut je šla pogledat iz hiše: »Pa je čepel za mojim avtom.«

Justina še vedno šofira clia starejšega letnika, največ do podedovane njive v Velikem Slatniku, kjer med drugim goji koruzo za pipike.

Romu za njenim avtom je zaklicala: »Koga tam čakaš?«

Nagovorjeni se je zravnal in stopil proti hiši: »Vmes vpraša, ali imam kaj zanj. Kaj bom imela zate, sem rekla. Če nimaš ti zame, reče, imam jaz zate! Že je segel po kolu, naslonjenem ob steno, in me z njim mahnil po glavi. Enkrat, pa močno. Potem je zbežal.«

Sicer močno presenečeno je prisebnost ni zapustila: »Samo brisačo sem pritisnila na glavo in poklicala policijo. Prec so bili tukaj. Z njimi pa rešilni avto, saj so ga takoj poklicali. Reševalec mi je takoj povil rano. Medtem so policisti že pripeljali dva Roma, nekje so ju prijeli. Potrdila sem, da je bosi ta, ki me je napadel. Odpeljali so ga z marico, drugega, ki ni bil nič kriv, pa spustili.«

Rano na Justinini glavi so v bolnišnici šivali: »Od tam sem poklicala sina v Semič, ki me je odpeljal domov. Obiskala me je tudi sestra. Spet so prišli policisti, z njimi kriminalist.«

Že v mraku jo je sin odpeljal k sebi v Belo krajino, naslednji dan pa nazaj v bolnišnico: »Tam so me zadržali naslednjih pet dni.«

Medtem ko je Justina ležala v bolnišnici, je sin prihajal nahranit njene kure: »Ko jih je eno tistih juter spustil iz kurnika, jih je nekaj manjkalo. Prijavil je policiji. Pa kaj nuca, niso jih dobili!«