S hišo je zgorel tudi laboratorij konoplje

KRŠKO – Povratniku iz zapora Silvestru Plahutniku in njegovi hčerki Nini Plahutnik Suhadolnik očitajo, da sta pred štirimi leti kupila hišo v Šutni pri Brestanici, jo preuredila v laboratorij in v njej vzgojila najmanj 365 sadik konoplje. Zadnjih 60 sadik je skupaj s hišo doživelo bridki konec, saj je zaradi preobremenjenosti električnih vodnikov nastal kratki stik in zagorelo je. Če hiša ne bi zgorela, bi njuna dejavnost še dolgo ostala skrita. Tako pa so pri gašenju hiše, ki naj bi jo obtožena občasno obiskovala, odkrili najmanj 60 lončkov s sadikami, ki so bile visoke dobrega pol metra. 
Plahutnikovima je sporočilo o tem, da njuna hiša gori, poslala soseda iz Šutne, a njenega sporočila sprva menda nista opazila. Silvester in hči Nina sta na požarišče prišla šele ob treh ponoči. Pa ne zato, da ju ne bi nihče videl, temveč zato, ker so se pozno vračali z morja, kjer je bila družina na dopustu, s seboj pa so imeli psa in mačko, ki težko prenašata vročino, zato so prilagodili čas potovanja hišnima ljubljenčkoma.

Kakor koli: oče in hči krivde nista priznala. A če sta se že odločila, da bosta sodišču prodajala bučke, bi lahko vsaj uskladila svoja pričevanja. Najprej so zaslišali Silvestra, ki je povedal eno zgodbo, nato pa v njegovi prisotnosti še Nino, ki je povedala povsem drugačno.

Oče tako, hči drugače

Brezposelni učitelj Silvester Plahutnik, ki je bil zaradi gojenja konoplje v zapuščeni hiši v Gabrju pod Gorjanci in na dveh lokacijah v Ljubljani že obsojen, je povedal, da je bil 15 let nepremičninski agent, zato je bilo kupovanje hiš zanj mala malica. Našel je oglas, da se prodaja hiša v Šutni pri Brestanici, cena je bila nizka, lokacija ugodna in turistično zanimiva, ob nekem izletu so si hišo ogledali, klepetali s sosedo in videli, da so tu tudi prijazni ljudje, zato so jo kupili. Hčerka je bila še dijakinja modnega oblikovanja, potrebovala da je poslovni prostor zunaj Ljubljane. Varčevali so pri stanovanjskem skladu, vsa družina, oče Plahutnik je prispeval največ denarja. On je bil zraven pri dogovoru o nakupu hiše, saj se na te stvari spozna.

Tako oče, Nina pa: »Oglas za hišo sem našla jaz, na spletu, hiša je stala šest tisoč evrov. Hotela sem urediti oblikovalske delavnice za mlade modne oblikovalce, ki bi šivali za hrvaški trg. Posel sem speljala sama prek nepremičninskega agenta iz Krškega. Oče se z nakupom hiše ni strinjal, ko pa sem mu povedala, da tu vidim prihodnost, se je vdal.« 
Plahutnik je povedal, da so hišo obnovili, saj v njej ni bilo elektrike, investirali so v vodovod, napeljali inštalacije, uredili okolico. Računov za obnovo nimajo, saj so to počeli lokalni mojstri, verjetno na črno. Z Nino sta, kot je povedal, občasno prespala v hiši, saj je bila v njej stara oprema. 
Nina: »Uredili smo stranišče, ker ga prej ni bilo, prenovili tla in podrli steno. Elektrike nismo obnavljali, vodovoda tudi ne, saj je vse to že bilo v hiši. Oče ni nikoli prespal v njej, jaz pa nekajkrat na začetku, ko sem si prinesla zložljivo posteljo.«

Čudežni kupec

Taka je njuna zgodba do jeseni 2012, od tam naprej pa sta si vendarle enotna, da je Nina hišo prodala oz. oddala vnaprej, v kar se oče ni vmešaval in ga ni zanimalo. V času torej, ko je požar zajel hišo in se je izkazalo, da je v njej laboratorij za gojenje konoplje, Plahutnikova naj ne bi imela s to stavbo ničesar več. Pa vendar. Hiša je še danes vpisana na ime Nina Plahutnik Suhadolnik, kupnina ni poravnana, imaginarni kupec Domić s Hrvaške pa se nekaj obira in bojda išče nekoga s slovenskim državljanstvom, da bi nanj prepisal hišo. In kako je sploh našla tega čud(ež)nega kupca. Ni ga našla ona, ampak je on našel njo. Nekega dne, ko se je oglasila na svoji novi domačiji v Brestanici, jo je v nabiralniku čakal listek, na katerem ji Domić sporoča, da bi rad kupil njeno hišo, rade volje bi ji dal 15 tisočakov. Priložil je telefonsko številko. Nekaj časa je omahovala, bi ali ne bi, nato je pozabila na modne oblikovalce, ki naj bi jim dala zavetje v svoji hiši, in se v lokalu Livada v Ljubljani sešla s kupcem. Podpisala sta dogovor, v enem izvodu, ki ga je kakopak vzel kupec, plačal ji je jurja, to je prvi obrok, dala mu je ključe, in to je to. 
Čeprav je bila hiša »oddana«, je oče še naprej plačeval elektriko, in to po 200 evrov na mesec. Za Plahutnika je taka cena zmerna in spodobna, saj v Ljubljani za električno energijo plačuje 300 evrov na mesec. Obtožena sta trdila, da je bila to pavšalna cena, po podatkih Elektra Celje pa je nekdo vsak mesec sproti sporočal stanje na števcu.

In kaj je zdaj s kupcem Domićem, ki je ostal brez doma? Po požaru sta se z Nino, ki je bila na sodišču prešerne volje, spet srečala v Livadi, rekel je, da je bila hiša neuporabna in naj ne govori o tem naprej, da ne bo kaj narobe. Sojenje se bo nadaljevalo z zaslišanjem novih prič.