Roparji vdrli k ženici, jo zvezali in pretepli

NOVO MESTO – Dobra tri leta in pol so minila od dogodka, ki je boleče zaznamoval življenje danes 86-letne Novomeščanke. Ne mine dan, da se ne bi spomnila groze, ki jo je doživljala tiste noči. A po vseh teh letih je bolečina še večja. Pravzaprav razočaranje nad našim sodnim sistemom. Čeprav je sprva kazalo, da bodo storilci za zapahi celo 10 let, takšno kazen je namreč zahteval tožilec, pa je bil eden od trojice v hišnem zaporu vsega eno leto, dva, ki sta bila sprva obsojena na štiri leta in sta za zidovi našega največjega zapora že ždela leto in pol, pa sta zdaj oproščena. Pravnomočno.

»Razočarana sem nad našim sodstvom. Ne morem razumeti, da lahko zmaga laž,« tiho pripomni Novomeščanka, ki je dopolnila 86 let, a je kljub letom še vitalna. »Še dobro, da lahko kaj počnem. Čez dan ves čas iščem delo, da se zamotim in pozabim na grozo tiste noči. A najhuje je zvečer. Moje noči niso več mirne, zbudi me prav vsak šum. Tudi tiste noči me je zbudil nenavaden ropot, a res si ne bi nikoli mislila, da bi lahko v življenju toliko prestala, kot sem morala takrat. Sploh si ne upam pomisliti, kaj bi lahko naredili z mano. Z odejo in blazino so me pokrili po glavi in zahtevali denar,« se spominja Novomeščanka, ki ima svoj dom v strnjenem in razsvetljenem naselju v enem od predelu dolenjske prestolnice.

Vlomili ob enih ponoči

Devetindvajsetega novembra 2011 so okoli enih ponoči trije zamaskirani moški vlomili k 82-letni Novomeščanki. Vlomili so skozi dvoje zaklenjenih vrat, nemočni občanki zvezali roke in noge ter obraz pokrili z blazino, jo celo tepli, nato pa pobrali vse, kar je imela vrednega. Ko so neznanci odšli, je ostala zvezana in onemogla na postelji. A je še imela toliko moči, da si je nekako spravila kabel z rok, potem si je lahko odvezala tudi obvezo okoli oči in ust. Uspelo se ji je priplaziti do kuhinje, kjer je dobila nož, da si je prerezala pas, ki ji ga je eden zategnil okoli gležnjev. Ko je v telefon vtipkala 113, je bil ta nem, saj so roparji prerezali žico, zato je šla ven in začela klicati sosedo, ta je takoj poklicala policiste in rešilca.

Možje postave so bili učinkoviti. Na pasu, s katerim je eden od roparjev zvezal njene noge, so našli sledi DNK, ki so jih vodile do takrat komaj dobro polnoletnega Nenada Grma iz Lokev. Ta je dejanje priznal in povedal, da sta bila z njim tudi 26-letna Marjan Potokar in Robi Plut iz Kanižarice. A slednja sta dejanje zanikala. Trdila sta, da so bili z Grmom tistega popoldneva res skupaj v kazinoju v Grosupljem, a ponoči sta bila doma, kar so potrdili tudi njuni domači. A petčlanski senat novomeškega okrožnega sodišča na prvem sojenju njunemu alibiju zaradi več neskladij v opisih sorodnikov ni verjel, je pa verjel Grmovi zgodbi, ki se je tudi skladala z opisom poteka dogodka, kot ga je opisala žrtev.

Procesna napaka

Senat je sprva vse tri spoznal za krive, Grm je bil obsojen na eno leto zapora, Potokar in Plut pa na štiri leta. Grm je na pravnomočnost kazni počakal v hišnem zaporu, Potokar in Plut pa v zaporu, kjer sta bila že 20 mesecev, ko je prispela odločitev vrhovnega sodišča, ki je sodbo razveljavilo zaradi procesne napake. Na glavni obravnavi so se namreč vsi zagovarjali z molkom, Grm pa je v preiskavi obremenil preostala dva, ki pa takrat na zaslišanju nista bila prisotna. Takoj po sodbi vrhovnega sodišča sta bila oba obsojena izpuščena, zadeva pa se je vrnila v ponovno sojenje prvostopenjskem sodišču. Tu je moral biti znova zaslišan Nenad Grm, tokrat kot priča. In tu se je zgodil nepričakovan preobrat; Grm, ki je bil v vlogi priče, je spremenil zgodbo in v celoti razbremenil obtožena Pluta in Potokarja, zatrdil je, da so z njim ropali neki njegovi sorodniki, katerih identitete ni želel razkriti.

»Neposrednih materialnih dokazov, ki bi kakor koli obremenjevali Pluta in Potokarja, ni bilo. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi ocene dokaznih virov ob hkratni ugotovitvi, da zagovor, ki ga je v prvem postopku podal obtoženi Grm, ne predstavlja upoštevnega oziroma pravno relevantnega dokaza, zaključilo, da obtoženima Robiju Plutu in Marjanu Potokarju krivda za očitano kaznivo dejanje z gotovostjo, ki se zahteva za izrek obsodilne sodbe, ni dokazana, kar je sprejelo tudi drugostopenjsko sodišče,« so dokončno sodbo pojasnili na okrožnem sodišču v Novem mestu in dodali, da je za omenjeni rop pravnomočno obsojen Nenad Grm, v sodbi pa je določeno, da je obsojenec dolžan oškodovanki plačati znesek 3300 evrov, pravnomočna sodba glede Nenada Grma pa predstavlja izvršilni naslov glede dosojenega premoženjskopravnega zahtevka oškodovanki. Roparji so Novomeščanki namreč ukradli 3300 evrov, denar, ki ga je dvignila nekaj dni prej, saj je nameravala kupiti kurilno olje, ostala pa je tudi brez zlatnine, dragega spomina na svoje življenje in pokojnega moža, ki ga je pokopala deset mesecev pred ropom. V tem delu je bila občanka napotena na pravdo.

»Obdolžena Potokarja in Plut je sodišče oprostilo, saj ni bilo niti enega dokaza, ki bi ju povezoval z očitanim dejanjem. Tožilstvo je pritožbo zoper oprostilno sodbo utemeljevalo s pričakovanji laične javnosti, pri čemer je višje sodišče jasno izpostavilo, da je treba za obsodilno sodbo, ne glede na pričakovanja javnosti, strokovno in z dokazi utemeljiti odgovornost obdolženca. Zato je bila v primeru Potokarja in Pluta edina sprejemljiva oprostilna sodba, tako z vidika strokovne javnosti kot tudi in predvsem z vidika zakonitosti v kazenskem postopku. Dejstvo je, da zakon o kazenskem postopku določa 'pravila igre' v kazenskem postopku, in ta veljajo tako za obrambo kot tožilstvo. Vse prevečkrat tožilstvo pričakuje, da pravila veljajo zgolj za obrambo, zato pa imamo v zadnjem času toliko razveljavljenih sodb z najvišje sodne instance v državi. Kot zagovorniku pa se mi zdi zelo pomembna tudi okoliščina, da je okrožno sodišče v Novem mestu ob ponovnem odločanju upoštevalo napotke vrhovnega sodišča in odpravilo nepravilnosti, ki so se zgodile v prvotnem postopku. Edini možen rezultat je bila torej oprostilna sodba,« je zaključek postopka komentiral Potokarjev odvetnik Blaž Guna in dodal, da obdolženi Potokar o vložitvi tožbe proti državi trenutno ne razmišlja, saj meni, da to ne bo potrebno, je pa to izključno njegova odločitev. »Jasno pa je, da neupravičeno prebiti v zaporu tako rekoč dve leti predstavlja veliko frustracijo in bolečino za mojega klienta, ki je do odškodnine tako nedvomno upravičen,« je dodal Guna.