JESENICE – Trgovina Andreja je stisnjena pod oboke stanovanjskega bloka v ulici že zdavnaj pozabljenega, leta 1942 umrlega jeseniškega partizanskega prvoborca Staneta Bokala. Na lesenih policah je tisto, kar človek potrebuje vsak dan. Trgovino je pred 20 leti z družino odprl Remzi Skenderović. »Dvajset let pomagam ženi in družini pri delu v trgovini, a kaj takega, kot sem doživel v nedeljo zvečer, nisem še nikoli. Zoprno, vam rečem!« nam je uvodoma povedal Skenderović.
V nedeljo zvečer okoli 20.40 je zamaskirani moški z nožem v roki vstopil v trgovino in od trgovca za blagajniškim pultom zahteval denar. Poškodoval ni nikogar, z manjšim zneskom denarja je peš pobegnil po ulici. Oblečen je bil v črno srajco in temne hlače, na rokah je imel svetle rokavice. Policija ga še išče.
»Taki neumni časi so, kaj češ,« Skenderović skomigne z rameni.
»Vedno smo bili za nekaj centov cenejši kot drugi trgovci, zagotovo zato, ker sem sam nabavljal robo, pa še odprti smo takrat, ko drugi že zdavnaj ugasnejo blagajne. Pri tem poslu je tveganje, sploh kadar si odprt dlje, kot je običajno.« Pred petimi leti so jim v enem letu štirikrat vlomili, pred desetimi je rop v trgovinici doživela Remzijeva sestra. In v nedeljo je bila trgovina Andreja spet tarča zlikovca.
»Nikogar drugega ni bilo v prostoru. Čistil sem polico, kjer je kruh, s hrbtom sem bil obrnjen proti vhodu, ko je ropar vstopil in se zadrl: 'D'nar, d'nar!'« Skenderović pravi, da je govoril s čudnim glasom, kot da bi ga stiskal iz trebuha, najbrž zato, da ga ne bi prepoznal po glasu.
Tekel za njim
»Obrnil sem se, on pa se je še vedno drl: 'D'nar, d'nar!' Gledal sem ga in mu čez pult rekel: 'Kaj ti bo denar, ta je pokvaril še čisto vsakega človeka.' Pa hudič ni odnehal. Stopil je okoli pulta mimo blagajne in razširil noge in roke meter in pol pred mano kot kakšen nindža. Takrat sem šele videl, da ima v roki precej velik nož.«
Remzi je obstal. Na dosegu leve roke je imel nož za rezanje kruha, ki bi ga lahko pograbil. »Nisem ga vzel v roke, sem pa onemu rekel, naj se neha zajebavati. Še enkrat se je zadrl vame, morda zato, da ne bi planil nanj, potem pa je odprl pult pod blagajno, kjer je predal za gotovino. Se mi zdi, da je prekleto dobro vedel, kje je ob strani zatič za odpiranje predala, pograbil je, kar je bilo papirnatega denarja, in stekel ven.«
Skenderović je stekel za roparjem po Ulici Staneta Bokala, a je barabin, v eni roki je stiskal orožje, v drugi denar, v sprintu izginil pri odcepu za Titovo ulico.
»Nasproti sta prišli sprehajalki, poznam ju. Ampak je bil tako zamaskiran, da ga nista nič videli. Do Titove ulice sem tekel za njim, potem nisem mogel več, nisem več v taki kondiciji. Zato sem se vrnil in, medtem ko mi je razbijalo srce, poklical policijo. Povedal sem jim, kar sem vedel, tudi to, da se je v nedeljskem popoldnevu, vsaj tako se mi zdi, mimo trgovine parkrat peljal en avto, več pa nisem vedel povedati. Ropar je bil tako zamaskiran, da ga nisem mogel prepoznati.«
Odnesel je nedeljski izkupiček. »Ni bilo bog ve kaj. Ampak zame, za posel, je bilo kar nekaj. Veste, vsi trgovci ob nedeljah zapirajo ob enih popoldne, mi pa imamo odprto do devete zvečer. Nekaj se je le nakapljalo,« je povedal Skenderović, ki bo po tej grozljivi izkušnji v trgovini namestil varnostno kamero. »Da bom imel vsaj posnetek, če bo še kdaj kakšna baraba imela idejo priti k nam z nečednimi nameni. Bo delo za policijo lažje, če ne drugega,« zagotavlja Skenderović.
