Ropali so banko, mislila 
pa je, da snemajo film

LJUBLJANA – Specializirano tožilstvo je obvestilo okrožno sodišče, da umika obtožbo proti Italijanoma Antoniu Angelu Pelleju in Enzu D'Altu, s sodišča pa so nato obvestili oškodovance, da smejo sami nadaljevati kazenski pregon. Ker pa njihovega odgovora ni dočakalo, eden najbolj filmskih ropov v zgodovini Slovenije ne bo dobil popolnega epiloga, saj so kazenski postopek proti obema obtožencema konec lanskega leta kar 18 let po storjenem kaznivem dejanju ustavili.

Bankirjem
 pustili le drobiž

Danes 50-letni Pelle iz pokrajine San Luca in 66-letni Rimljan D'Alto torej ne bosta odgovarjala za rop, ki so ga kronisti vse do spektakularnega praznjenja sefov banke SKB v noči na 1. november 2005 izpostavljali tudi kot enega najdobičkonosnejših v zgodovini Slovenije. Imela sta pač to srečo, da sta ušla slovenski roki pravice, a tudi to smolo, da so ju po prečkanju meje z domovino prijeli italijanski varnostni organi, jima odvzeli prostost zaradi ponarejenih dokumentov, tamkajšnje pravosodje pa pozneje ni hotelo niti slišati o tem, da bi ju predalo Sloveniji.

Beg ni uspel še dvema preostalima roparjema poslovalnice Šiška Nove Ljubljanske banke na Celovški cesti; 34-letnega Makedonca Sabrija Džeka s prebivališčem v Sloveniji in še enega Italijana, 51-letnega Marcella Speranzo, so namreč ljubljanski policisti aretirali že na dan kaznivega dojenja, tožilstvo pa ju je z obtožbo pripeljalo na zatožno klop.

Zgodilo se je 19. maja 1999 nekaj pred poldnevom, ko so torej štirje nepridipravi vkorakali v šišensko banko, v kateri je bilo tedaj nekaj uslužbencev in strank. Dva sta v rokah trdno držala avtomatski puški M70, eden pa pištolo walter. Cevi jurišnic in walterja so pomerile v dotlej nič hudega sluteče ljudi, po poslovalnici pa je začelo preteče odmevati »Dole! Dole!« Stranke so panično popadale po tleh, prestrašeni uslužbenci so se skrivali pod pulti šalterjev, kričanje in grožnje pa so se nadaljevali tudi medtem ko sta se dva roparja zapodila proti tolarski, dva pa proti devizni blagajni.

To je bilo v časih, ko denarne ustanove še niso imele takih varnostnih ukrepov, kot jih imajo danes, nepridipravi so z lahkoto preskočili pult in začeli iz blagajn v vreče basati denar. Ko so svoje poslanstvo opravili, so pobegnili v avtomobilu, za katerega se je pozneje izkazalo, da je bil eden od dveh, ki ju je Pelle dva dni prej ukradel v Ljubljani.

Bankirji so bili kajpak obupani, saj so jim roparji pustili le drobiž, v vrečah pa odnesli 14 milijonov tolarjev in pol, 59.000 šilingov, 1000 francoskih in blizu 5000 švicarskih frankov, 1000 kun, 32.000 mark, štiri milijone in pol lir ter 8000 dolarjev. S preračunavanjem smo ugotovili, da je bil plen sanjski še celo za današnje, kaj šele za tedanje čase: skoraj 100.000 evrov.

V postopku proti ubežnikoma Pelleju in D'Altu pa je torej sodišče pred nekaj meseci sporočilo banki, da sme sama nadaljevati pregon. Odgovora ni bilo. Na enak poziv sta z molkom odgovorili lastnici ukradenih vozil, Loredani R. je bil speljan temno zeleni fiat uno 45, Soraji M. pa bel avto enake znamke. Kriminalisti so sicer avta našli, v enem pa tudi nabito polavtomatsko puško, zaklop na njej je bil v položaju za rafalno streljanje. To je bil eden od indicev, da bi roparji orožje zagotovo tudi uporabili, če bi sem jim kdo v banki drznil postaviti po robu.

Mrtvo hladno zahtevala 20 čekov

Nekaj mesecev pozneje so močno poostrenih varnostnih ukrepov sredi mesta še nevajeni Ljubljančani z osuplostjo zrli proti sodni palači, novinarji pa so od tam poročali o »do zob oboroženih policistih, ki skačejo okrog sodnije«. Odgovorni so odgovarjali, da bo tam pač govor o enem največjih oboroženih ropov na Slovenskem, zato so se ob začetku sojenja Džeku in Speranzi odločili za dodatno varovanje v palači in njeni okolici.

Italijan je na kazenskem oddelku okrožnega sodišča vpletenost v rop zanikal, zagovarjal se je, da je bil 19. maja 1999 v Ljubljani le zaradi tega, da bi brata pospremil na letališče, potem pa so ga nenadoma aretirali slovenski policisti, ki so mu začeli šele precej pozneje očitati, da naj bi bil vpleten v to kaznivo dejanje. Zanikal je tudi Džeko, čeprav je imel med prijetjem pri sebi dva zaznamovana bankovca za pet tisočakov tolarjev, za katera se je izkazalo, da sta del roparskega plena, kriminalisti pa so v garaži njegove tašče med hišno preiskavo odkrili potovalko s precejšnjim delom plena, med denarjem je bilo tudi 40 prav tako označenih bankovcev.

Uslužbenka NLB je v vlogi priče takole opisovala srečanje z Makedoncem in tremi Italijani: »V banki se je nenadoma zaslišalo vpitje, a se mi to sprva ni zdelo nič čudnega, saj sem se v dolgih letih službovanja že navadila na izbruhe strank. Zato torej nisem bila posebno pozorna. Potem sem pa zagledala moškega z orožjem, ki vpije 'Dole, dole'. Legla sem na tla.« Ko so roparji zapustili banko, »sem stranki, ki je čakala pred okencem, ponudila stol in kozarec vode, potem pa je pristopila druga stranka in mrtvo hladno zahtevala 20 čekov.«

Slikovito je svoje doživetje tega ropa opisovala tudi komitentka Katarina H.: »Čakala sem na vrsto. Opazila sem, da je uslužbenka, ki bi mi morala dati čeke, legla na tla, zaslišala pa sem tudi, da nekdo vpije 'Dol, dol'. Mislila sem, da pač snemajo kak film, in se za vse skupaj nisem zmenila. V tistem pa se je tik pred mano kar naenkrat pojavil moški s puško in zavpil, naj ležem. Ne morete si misliti, kako sem se prestrašila, kar padla sem na kolena.«

Sojenje se je sicer kar malce zavleklo, predvsem zaradi obtoženega Džeka, ki se je nenadoma spomnil, da ne razume več slovenskega jezika, čeprav je že nekaj let živel v Sloveniji, zato so morali zanj postaviti tolmača. A niti to mu ni pomagalo. Tožilka Branka Zobec Hrastar iz tedanje skupine državnih tožilcev za posebne zadeve je poleg zapornih kazni za oba obtoženca za čas po prestani kazni predlagala tudi izgon iz naše države za najvišjo mogočo dobo.

Veliki sodni senat pod predsedstvom sodnice Milene Jazbec Lamut je maja 2000 Džeka obsodil na sedem let, Speranzo pa na 11 let in štiri mesece zapora. Zavrnil je predlog tožilstva, da bi Džeka po prestani kazni izgnali iz Slovenije, ker je imel pri nas družino in majhne otroke. So pa 10 let izgona prisodili Speranzi, v zvezi s katerim se je takoj oglasilo tudi italijansko pravosodje. Čeprav nam Italijani niso hoteli izročiti Pelleja in D'Alta, so od nas zahtevali izročitev Speranze, saj ga je v domovini čakalo prestajanje 18-letne zaporne kazni zaradi trgovanja z mamili.