LITIJA – Med obravnavami na ljubljanskem sodišču, kjer sodijo Igorju Bavdku in Dragu Šteru zaradi obtožbe, da sta sokriva smrti Tineta Resnika, vsaka nova priča odstre nove drobce zgodbe o litijskem kralju psov, ki je bil ustreljen novembra lani. Vmes se nalagajo pripovedi ljudi, ki so tako ali drugače poznali Resnika (ali oziroma in Štera), in skozi posamične zgodbe se izrisuje njegov lik, ki še danes razdvaja Litijane: za ene je bil dober kot kruh, drugi imajo v ustih grenak okus po pelinu, ko omenijo njegovo ime.
Težka mladost
Tine je odraščal v slabih bivanjskih razmerah, v nasprotju z vrstniki ni imel staršev, ki bi imeli dobre službe ali družbeni vpliv, da so lahko ščitili svoje otroke. Tine je bil samosvoj – njegov prijatelj Dragec, kot Štera oziroma Begića kličejo Litijani, pa je bil drugačna vrsta osebnosti; pretkan in zabaven možakar, ki je od mladosti sanjal, da bo imel veliko hišo. Za svoj veliki vikend je kopal na roke in si ga je naredil že davno. »Dragec je bil dober fant, Tine pa slab,« je razmerje opisal eden izmed pričevalcev.
A če bi kar prek palca trdili, da je bil Resnik zgolj slab, ne bi zadeli bistva, ki ni zgolj črno-belo; to se kaže na primeru posojanja denarja, o katerem smo na ljubljanskem sojenju slišali že marsikaj, pa vendarle ne vsega. Standardni znesek Resnikovih posojil za znance je znašal 200 evrov – če so ga vrnili v roku, ni bilo obresti. Toda če posojilojemalec ni mogel vrniti denarja, se je dolg povečal za sto evrov obresti na mesec.
Po Tinetovi smrti so ljudje sprva verjeli, da so ga počili, ker je prekipelo enemu od dolžnikov. Prav to zdaj trdi Bavdek na sodniji: da je smrt posledica posojila. Zanimivo bi bilo od Bavdka izvedeti, kam se je zabeležil njegov dolg: ali na list ali v famozno knjižico z dolžniki, v kateri naj bi bili zabeleženi večji dolgovi (priča Marjan Bendra je na sodišču povedal, da je bil vanjo vpisan njegov dolg za 10.000 evrov). Ta knjiga bi namreč lahko odkrila, kako velik posojevalec je bil Resnik in kakšen je bil njegov resnični pomen.
Vzornik mladim
Če je bil relativno pomembni posojevalec, pa je bil po pasji plati vzornik za litijsko mladino, ki odrašča v treh blokovskih naseljih oziroma na velikih dvoriščih pred bloki, kjer v asfaltni džungli vsepovsod po svetu odraščajo v mladce ter si krajšajo čas s tem ali onim početjem. Ponekod imajo bande, orožje in mamila – v Litiji imajo pse. Resnik je bil namreč relativno uspešen mojster svojega poklica in mladi so v njem videli moža, ki mu je uspelo.
Nekateri mladci, ki so imel (ne)legalne opravke z njim, so svoje prve korake naredili že kot najstniki; Resnik je slovel po tem, da je bil dober plačnik za opravila, ki jih je naročal – a gorje tistim, ki dodeljenih nalog niso opravili po navodilih. Ti so lahko trepetali celo za svojo kožo, grožnje pa so bile redna metoda za prepričevanje ljudi.
Pasje borbe so privabljale ljudi z vseh koncev Slovenije, od Goriškega naprej. Na Goriškem naj bi sicer prav tako potekale borbe, publike tovrstnih prireditev pa ne sestavlja le ena družbena skupina. Gre preprosto za ljudi z denarjem in željo, da v štirinožnih človekovih prijateljih vzbudijo najslabše, najbolj agresivne in zverinske plati. V borbah je marsikdo videl priložnost, da iz domačega psa pasme staford ali pitbul naredi bojnega šampiona, ki prinaša denar od stav ter legla z mladiči, v katerih bi se kotili bodoči prvaki boja na življenje in smrt za človeško zabavo ter dobiček.
Pandorina skrinjica skrivnosti
Resnik je bival na Stavbah, njegov najljubši lokal pa je bil Cvetoči lokvanj na Rozmanovem trgu, na drugem koncu Litije. Tako je bil prisoten v dveh od treh litijskih epicentrih dogajanja, od koder se spočenjajo in realizirajo vsakovrstni pripetljaji. Manj naj bi se zadrževal v baru Lap, ki velja še za enega priljubljenih zbirališč Litijanov. Bar je pisan na Tatjano Lap, njen mož Jerko Lap pa je bil na zadnjem sojenju Bavdku in Šteru priča – sicer pa ima Jerko zanimivo preteklost.
Zadnje čase ga poznajo kot najemodajalca parkirišč v Šiški, ki so povzročila precej razburjenja. Avtomobili so mu očitno v krvi še od časov, ko se je imenoval in pisal Đeronimo Restović. Na Hrvaškem so mu pred nekaj leti sodili za utajitev davkov od prodaje skoraj 50 vozil in jahte, na zatožni klopi sta bila skupaj z nekdanjim dekletom iz Celja. Ko ga je začela loviti roka pravice, se je Đeronimo skrival v Črni gori in Srbiji, od koder so ga izročili Hrvatom. V časopisnih naslovih so ga imenovali dubrovniški kralj avtomobilskih mešetarjev, zdaj pa je očitno spoznal, da so dovolj dobičkonosni tudi parkirni prostori – in ne zgolj tisto, kar je na njih.
Pestro preteklost ima še marsikdo iz Resnikove okolice in zgodovine – od zasebnikov s helikopterji in športnikov do najstnikov s psi. In precej jih molči, saj bi razkritje marsikaterega početja inkriminiralo tudi vpletene, ki bi o tem govorili. Toda na koncu vse zgodbe, ki krožijo v posvečenih litijskih krogih, pronicajo na dan. In kot se zdi, bo iz Pandorine skrinjice – ki se je odprla na dan Resnikove smrti – prilezla še marsikatera skrivnost; tudi precej temačn(ejš)ih gre še pričakovati med njimi.
