Rešila varovanca, ki se je utapljal

LESCE – »Nisem tvegala življenja, samo pomagala sem. A pri tem nisem bila sama. Pri oživljanju so pomagali tudi drugi, ki so se okrog poldneva po naključju znašli ob Šobčevem bajerju. Vsem njim bi se iskreno zahvalila, saj sama ne bi zmogla rešiti človeka.« Takole, kar malce skromno, je nedeljsko opoldne opisala Gabrijela Valant. Kot varuhinja je zaposlena v bivalni enoti Pri Boru, ki spada pod radovljiški Center za usposabljanje, delo in varstvo Matevža Langusa. Borova hiša, kjer je zadnja desetletja svojega življenja preživel znani pesnik, pisatelj, dramatik in prevajalec Matej Bor, lahko danes sprejme ducat stanovalcev. Sedem se jih je minulo nedeljo z Valantovo podalo do nekaj kilometrov oddaljenega Šobca.

»Sprva smo se nameravali napotiti na izlet drugam, a se ti načrti niso uresničili. Tako smo se odločili, da se odpravimo do Šobca. Od bivalne enote smo se najprej napotili do centra Matevža Langusa, od tam pa smo pot počasi podaljšali še do Šobčevega bajerja. Tam smo sedli v senčko in se ohladili,« je začetek povsem vsakdanjega izleta stanovalcev Borove hiše opisala sogovornica.

Okoli poldneva se je skupinica, ki jo je vodila Valantova, posedla v senčko ob bajerju. »Poskrbeli smo za to, da so stanovalci, ki so bili na izletu, dobili predpisano terapijo. Malicali smo in se osvežili s pijačo. Ker je bil vroč dan, so se začeli nekateri stanovalci pripravljati, da do kolen zabredemo v bajer in se malce ohladimo,« je spomin na nedeljsko opoldne strnila sogovornica, športnica v pravem pomenu besede, saj se redno ukvarja s kolesarjenjem, poleg tega pa je tudi navdušena tekačica.

Eden od stanovalcev Borove hiše zelo rad plava, zato se je podal v vodo, pojasni Valantova: »Preostali smo čakali pod drevesi. Bila sem na obrežju in ga ves čas opazovala – tudi zato, ker je epileptik. Plaval je in užival, nato pa je odplaval še nekoliko dlje, in takrat sem videla, da ga je obrnilo na trebuh. Potopil se je in … Vem, da sem slekla majico, med plavanjem do tja pa sem se znebila še japonk. Ne vem več, kako sem prišla do njega, a ko sem, sem ga zgrabila in potegnila na zrak.«

Voda tam k sreči ni bila globoka, odraslemu je segala do pazduh. A kljub temu ni bilo lahko na kopno odvleči odraslega moškega, ki je bil nezavesten in že moder v obraz: »Ko sem se vračala proti obrežju, sem klicala na pomoč. Dvojica mi je takoj priskočila na pomoč, ena gospa pa je na kopnem že pripravila prostor za oživljanje, razgrnila je blazino in vzglavnik.«

V tistih trenutkih se je vse odvilo bliskovito hitro, da Gabrijela Valant še danes ne ve, koliko časa je vse skupaj trajalo, niti ne more z gotovostjo reči, kdo vse je pomagal pri oživljanju: »Vem, da sta bila zraven gospod iz Nemčije in še nekdo, za katerega sem razumela, da je gasilec. Vsi trije smo začeli postopek dajanja prve pomoči, pri čemer sta se onadva izmenjavala pri masaži srca. Zraven je bila tudi zdravnica, Slovenka, ki je merila pulz. Čeprav se nismo poznali, je oživljanje potekalo povsem usklajeno in skorajda brez besed. Bilo je kot v filmu. Ne morem opisati, kako neskončno srečno sem se počutila v trenutku, ko je zadihal.«

V restavraciji Kampa Šobec smo izvedeli še, da so fantje, ki sicer redno obiskujejo to priljubljeno kopališče tik pred Bledom, pritekli do natakarja in mu že od daleč signalizirali, naj pokliče pomoč. Na Šobec je prišla nujna medicinska pomoč iz Radovljice oziroma z Bleda. »Odpeljali so ga v bolnišnico, mi pa smo se s preostalimi stanovalci odpravili domov,« zgodbo o reševanju sklene Gabrijela Valant, ki je v ključnih trenutkih – in ob nepogrešljivi pomoči naključnih nedeljskih obiskovalcev Šobca – reagirala hitro, prisebno ter zanesljivo. Ne morem 
opisati, kako neskončno srečno sem se počutila v trenutku, ko 
je zadihal.