KRANJ – Pred kratkim se je državna enota za iskanje in reševanje v urbanih okoljih vrnila z obsežne vaje v Bolgariji. Na severozahodu države, v mestu Montana, so se poleg slovenske enote zbrali še člani češke in estonske. »Vaje se je udeležilo 34 pripadnikov slovenske enote, ki so razporejeni v ekipe za iskanje, reševanje, zdravstvo, logistiko in zveze,« je pojasnil Domen Torkar, ki na upravi za zaščito in reševanje vodi državno enoto za hitre intervencije, in dodal, da so člani tako vključeni v evropske mehanizme civilne zaščite, ki bi bili ob morebitnem potresu v tuji državi pripravljeni priskočiti na pomoč. Poleg reševalcev iz treh držav je pri vaji sodelovalo še več kot sto organizatorjev in domačinov, ki so prepričljivo odigrali vloge ponesrečencev v namišljenem potresu. »Predvsem je bila vaja naporna, saj je neprekinjeno trajala 36 ur. Tako so reševalci dobili pomembno izkušnjo,« je poudaril Domen Torkar.
Reševalci so se vrnili utrujeni, a bogatejši za pomembno izkušnjo
V slovenski ekipi, ki se je minuli teden spoprijela z naporno, predvsem pa dolgotrajno vajo, med katero so se člani ekipe na terenu menjavali, so bili trije poklicni gasilci iz Novega mesta, eden z Raven na Koroškem, dva iz Trbovelj in še devet gasilcev iz Kranja. Med njimi je bil tudi Matej Kejžar, poveljnik kranjskih poklicnih gasilcev: »V večjem štirinadstropnem objektu je bilo skritih 39 oseb, ki naj bi bile ali poškodovane ali mrtve. Reševali smo s tehničnimi posegi iz ruševin, poskrbeti je bilo treba tudi za tiste navidezno ponesrečene, ki so bili ujeti v z ruševinami zasuta vozila. Pripravili so nam še posebno presenečenje, popotresni val, v katerem je zasulo sedem gasilcev, naših kolegov iz Slovenije. Šlo je za poseben čustven element, saj smo reševali naše prijatelje. Poleg tega so bili tam tudi igralci, ki so odigrali vlogo svojcev, prišli so še igralci, oblečeni v policiste, in navidezni protestniki, ki so na kraj dogajanja prišli zaradi domnevnih političnih trenj v državi.«
Predvsem je poveljnik kranjskih gasilcev poudaril: »Vaja nam je dala mnogo iztočnic, saj smo začeli razmišljati, kaj vse bi se lahko zgodilo in kako bi reševanje potekalo, če bi bil večji potres. Vajeni smo velikih, a kratkotrajnih naporov. Tokrat pa smo dobili občutek, kako bi bilo ob večji katastrofi.«
Andraž Šifrer, še eden od kranjskih poklicnih gasilcev, ki je bil v skupini, ki je morala po popotresnem sunku reševati kolege, je še dodal: »Čeprav je šlo za vajo, je bil to velik šok. Prebiti je bilo treba 40 centimetrov debel beton, da smo prišli do njih. Dve uri in pol smo potrebovali, da smo prišli do njih, ta čas pa nismo vedeli, kaj se je zgodilo z našimi kolegi.«
