METAVA – »Vsi mi pravijo, kako sem jaz lahko vse to prenesla. Meni se zdi, da je iz leta v leto slabše,« po treh letih od tragedije, ki je za vedno vzela moža in očeta Vilija Gerta, pripoveduje njegova žena Jožica Gert. Spomin na tisti usodni večer 31. decembra 2010 je pri Gertovih še vedno zelo živ, saj jim je v le nekaj minutah do tal pogorela družinska hiša v Metavi pri Mariboru. V njej pa je zaradi gostega črnega dima umrl Vili. »Še danes ne vem, kako sem takrat prišla domov. Ne morem se spomniti,« s solzami v očeh pravi Jožica. Nekaj minut po pol sedmi uri tistega večera jo je namreč poklicala takrat 13-letna hči Maja in ji sporočila, da v njihovi hiši gori. Jožica se je nekaj minut pred tem skupaj z Vilijem odpravila k tašči, kjer sta pobrala še svakinjo, da bi skupaj praznovali prehod v novo leto. Hkrati so hoteli na silvestrovo slaviti Vilijev 57. rojstni dan. Z njima naj bi takrat odšla tudi Maja, a ta ni bila pri volji in je ostala doma. Jožica je zato prosila svojo 78-letno mamo Jožefo, ki je živela v stari dotrajani hiši le nekaj metrov stran, da popazi na mladoletno vnukinjo. »Gledala sem televizijo, ko je k meni pristopila vnukinja. Vprašala me je, kaj tako smrdi. Mladi imajo bolj izostren vonj, saj sama sploh še nisem opazila ničesar nenavadnega. Naenkrat se je iz peči na centralno kurjavo začel valiti gost dim. Nekaj trenutkov zatem so po sobi švigali plameni. Prijela sem posodo in z vodo poskušala pogasiti ogenj. A kaj, ko je ogenj puhnil vame,« se je tistega večera dan po tragediji spominjala Jožefa. Maja je pri tem bosa in v pižami stekla iz hiše in se na pomoč zatekla k sosedom. Jožica in Vili sta se medtem že vrnila domov in na cesti sta srečala Majo, ki je kričala le: »Gasilci, gasilci, gasilci!«
Zima pri babici
»Ko sva videla Majo pri sosedu, da je skočila z asfalta v borovje, sva s svakinjo zapustili avtomobil. Kako sva takrat prišli dol, se ne morem spomniti. Nato je prišel sosed, in ko je videl, kaj se dogaja, je rekel, da nobena ne sme več iti blizu goreči hiši. Vedel je, kaj bi se lahko zgodilo, če bi še kateri šel noter,« pripoveduje Jožica. Njen mož je pred tem prižgan avto parkiral pred hišo, in sicer tako, da so jo osvetljevali prižgani žarometi, in stekel vanjo, da bi rešil vsaj nekaj stvari. »Midva sva oktobra od Telekoma vzela televizor in zaradi tiste televizije je šel v hišo. Je mislil, da se bo še dalo kaj rešiti. Luči je pustil prižgane, in ko smo prišli dol, ga ni bilo več,« pretreseno dodaja Jožica. Njena mama Jožefa ob tem pripomne: »Če bi takrat vsi trije tja prišli, bi šla še katera za njim. Tako da bi se mogoče lahko zgodila še večja tragedija.« K temu, da se je požar, ki ga je zakrivil pregorel dimnik, tako hitro razplamtel, je pripomoglo tudi to, da so bila takrat odprta vsa vrata hiše. »Kje ti bo 13-letni froc o tem razmišljal,« pravi Maja, ki ji z besedami, da je starejša od nje in da o tem takrat tudi sama ni razmišljala, pritrdi babica. Vse tri so tako v trenutku ostale same in brez vsega, tako da so morale zimo preživeti v stari in dotrajani bližnji babičini hiši. A na srečo so se pri tem našli dobri ljudje, ki so se v trenutku zbrali in po svojih najboljših močeh pomagali družini. Takoj se je začela dobrodelna akcija pod okriljem Rdečega križa in tudi našega Sklada Ivana Krambergerja in že čez tri mesece se je na računu družine zbralo več kot 41.000 evrov. Septembra 2011 se je na kraju pogorele že začela gradnja nove hiše in leto dni pozneje se je družina že lahko preselila vanjo. Jožica ob tem nikakor ne more pozabiti velikosrčnosti številnih dobrotnikov, pri vsem skupaj pa jo še danes žalosti, kako so ji ves ta čas nagajali nekateri sosedje in celo fovšija nekaterih sorodnikov. »Zadnjič sem rekla, da so zdaj v mojem sorodstvu poleg sestre in mame še predsednik Rdečega križa KO Malečnik-Ruperče Ernest Šilec in predsednik Turističnega društva Malečnik-Ruperče Franc Nedog,« pravi Jožica. Prvi ji je namreč ves ta čas stal ob strani in ji tudi danes, drugi pa ji je nesebično pomagal urediti notranjost hiše.
Ljudem želi vrniti dobroto
Jožico so po tragediji poleg žolčnih kamnov in vnete slinavke večkrat izdali živci, tako da je morala več dni preživeti v bolnišnici. Lahko pa jim ni niti danes, saj je Jožica, ki ima tudi 33-letnega sina Boštjana, že več let brezposelna. Vsak mesec prek babičine in moževe skromne pokojnine dobijo vsega skupaj malo manj kot 500 evrov. Izguba očeta je hudo prizadela Majo, kar se je videlo tudi pri njenem šolskem uspehu. »Vedno sem bila odlična, tisti osmi razred pa sem dobila prvi hakel v življenju in bila tako prav dobra. V devetem razredu pa sem potem spet imela povprečje 5,« se tistih težkih let spominja Maja. Na vprašanje, kako se je lahko tako hitro vrnila v stare tirnice, pa je odgovorila, da ji je bilo lažje predvsem zato, ker je začela hoditi v šolo in je nekako pozabila na težke trenutke. Potem ko je poleg mame morala v teh letih zaradi kapi že drugič v bolnišnico tudi babica in ko je videla, kako dobri so bili ljudje do njih, pa se je odločila, da se bo vpisala na srednjo zdravstveno šolo. »Nisem vedela, na katero šolo bi šla. Ko sem videla sestre v bolnišnici, se mi je zazdelo, da bi jaz morala kaj takega opravljati. Ljudje so toliko meni pomagali, da jim zdaj želim pomagati tudi jaz. Da bi vsaj nekaj te dobrote vrnila,« je še dejala Maja.