Reprezentant namesto trpljenja izbral smrt

LUKOVICA – Znana gostilna v Lukovici je zavita v črno. Obratuje, gostje so dobrodošli kot zmeraj, vendar tisti stalni, ki jih pri Furmanu ni malo, še pred naročilom stisnejo roko Stanislavu, Marti in Juliji Smrkol. Njihov Jure je izgubil boj za življenje, leto in pol po hudi prometni nesreči in en teden po svojem 26. rojstnem dnevu. Mama Marta čuti, da se je sam tako odločil. Vedeti ne more, saj Jure vse od 10. septembra 2011 ni spregovoril besede. Ni mogel.

Past na cesti

Tisto soboto se je naredil lep septembrski dan. Člani lukoviškega društva Rokovnjači so pri Kroharjevem ribniku družno pospravljali po petkovem motopikniku. Jure Smrkol je s svojim starodobnim mercedesom odšel po pice za prijatelje v domačo gostilno nekaj kilometrov stran na drugi strani avtoceste, ki tako zoprno oplazi Lukovico. Po vrnitvi si je Jure od prijatelja sposodil motor yamaho in se peljal na poskusno vožnjo. Njegova sestra Julija je bila ob ribniku, vendar ni vedela, kaj brat namerava, ker je pospravljala v šotoru. »Če bi ga videla, bi ga morda prepričala, naj ne gre ...« Žal je usoda hotela drugače.
Okoli 10.20 je na nadvozu čez avtocesto pri Blagovici počilo. Policija je tedaj v sporočilu za javnost o hudi prometni nesreči pod Trojanami zapisala, da je motorist »nenadoma zapeljal na levo stran vozišča in trčil v avtomobil, ki ga je vozila 42-letna voznica«.

Ob trčenju s twingom, ki je pripeljal izza ovinka po klancu navzdol, je Jureta vrglo še v betonsko ogrado. Izgubil je čelado, poškodbe glave so bile izjemno hude. »Od udarca so bili možgani kakšnih 12 minut brez kisika,« pove oče Stanislav, ki je na kraj nesreče prihitel prvi, saj so ga poklicali iz gostilne nad cesto. Kljub uspešnemu oživljanju reševalcev je Juretovo življenje viselo na nitki; poleg poškodb glave je imel zlomljeno medenico, golenico in zapestje.

Stanislav, v 70. letih uspešen motokrosist, je prepričan, da se Jure ne bi ponesrečil, če se vozišče pred nadvozom ne bi posedlo, da je nastala vdolbina. »Tam je dovoljeno 70, nadzor pa izgubiš že pri 60 na uro. Jureta je na vdolbini v ovinku dvignilo in premestilo na nasprotni pas ... Letošnjo zimo so bili na tem odseku že trije karamboli, pa veste, da domačini poznajo cesto,« se priduša.

Umiranje na obroke

Prav zaradi številnih poškodb je bilo zdravljenje izjemno zahtevno. Jureta so štiri mesece držali v komi, močno pa se je zakompliciralo že po enem mesecu. »Videli smo, da je nekaj narobe,« pove 24-letna sestra. Ker ob prvem slikanju niso opazili notranjih poškodb na črevesju, je posledično sledila zastrupitev. Toda to so ugotovili šele po drugem slikanju in potem ko tritedenska kura z antibiotiki ni zalegla. »Čeprav je bilo jasno, da trpi. Trebuh je imel kot nosečnica,« doda Julija. Očitki Smrkolovih letijo zlasti na Juretovo sobno zdravnico Barbaro Smrke. »Z njo se ni dalo ne pogovarjati ne kaj zmeniti. Nje se je prav bal. Ko je vstopila, sem videla, kakšna panika ga je zagrabila, ko jo je zagledal,« s precej nelagodja in s težkim srcem izjavi 51-letna Marta Smrkol. Sinovo zdravje se ni in ni ustalilo. »Če se mu je stanje že izboljšalo, se je spet pojavila okužba. Tudi vročino je imel skoraj ves čas. Vsak dan sva bila pri njem po dve, tri ure. Ko sva prišla, je točno vedel, obraz se mu je spremenil. Bil je vesel.«
Da bi se rešili nenehnih ponovnih okužb, ki so ga izčrpavale, so ga 15. maja dali v oskrbo v rehabilitacijski center v Stari Gori pri Novi Gorici, kjer imajo za najtežje, nepokretne bolnike poseben negovalni oddelek, edini v državi. Oddaljenost je Smrkolovim povzročila še dodatne skrbi in ovire.

V centru se je njegovo stanje le slabšalo, pojavljale so se mu nove preležanine in začel je izgubljati telesno težo. V Stari Gori je bil do začetka avgusta, ko se mu je stanje drastično poslabšalo in so ga morali premestiti v šempetrsko bolnišnico. Antibiotiki niso več prijeli, pojavili so se tudi epileptični napadi. »Na našo željo so ga premestili na infekcijsko kliniko v Ljubljani,« naprej pripoveduje Marta in poudari, da niti izkušeni zdravstveni delavci niso mogli verjeti, kakšne rane je imel od preležanin. Konec oktobra je izčrpani Jure prišel domov. V nobeni od ustanov ga niso sprejeli. »Ko so zagledali njegove slike, so nas povsod zavrnili...«

Konec boja

V domači negi se mu je stanje sprva izboljšalo: brez antibiotikov, dajali so mu vitamine, analgetike, z domačo zelenjavo so ga hranili po sondi, najeli so tudi upokojeno medicinsko sestro iz Bolgarije. Ob izboljšani oskrbi in tudi zaradi dnevnih obiskov patronažnih sester je Jure pridobil nekaj kilogramov, bil je zadovoljen. Marta je po njegovi vrnitvi vodila dnevnik zdravljenja. »Stanje smo vzdrževali, pravega napredka pa ni bilo.«
V petek, 11. januarja, je Bolgarka Ivanka vzela dopust. V soboto je Juretu padla telesna temperatura na 35 stopinj, po pregledu krvi so ga odpeljali na transfuzijo. Ni pomagalo. Jure je umrl v nedeljo zjutraj, 20. januarja, en teden po 26. rojstnem dnevu in 16 mesecev po nesreči pod Trojanami. »Ne vem, morda je bila okužba, menim pa, da se je Jure sam odločil, da tako ne bo več živel. Da se ne bo več boril, saj je spoznal, da ne bo mogel živeti kot nekoč. Da nam bo olajšal,« govori materinski čut iz Marte, ki v najtežjih trenutkih ne pozabi izraziti zahvale vsem, ki so njenemu Juretu lajšali trpljenje, družini Smrkol pa stali ob strani.