Rekordna odškodnina za uničeno življenje

POSTOJNA – Eno najbolj znanih slovenskih porodnišnic, postojnsko bolnišnico za ženske bolezni in porodništvo, je doletela sodba, po kateri mora plačati odškodnino, ki spada med najvišje doslej prisojene zaradi zdravniških napak. Odločitev koprskega okrožnega sodišča so po naših informacijah sicer napadli s pritožbo odvetniške družbe Grobelnik, a če jim na višji instanci ne uspe, bodo morali odšteti okrog pol milijona evrov, z obrestmi bo naneslo celo več kot 800 tisočakov.

Ni bil za naravni porod

Pred 10 leti je bila tričlanska družina J. v pričakovanju novega člana. Mati, ki je v Postojni s carskim rezom povila že prvega otroka, se je tudi v drugo odločila za to porodnišnico, porod 23. marca 2005 pa se je sprevrgel v pravo kalvarijo. Kot so starši zatrjevali v poznejšem pravdnem postopku, je Lan zaradi raztrganja maternice utrpel usodno pomanjkanje kisika. Desetletni fantič ima zato diagnosticirano cerebralno paralizo, nekaj let po rojstvu pa so ga doleteli še neozdravljivi epileptični napadi.

Usodno napako naj bi zagrešil porodničar Robert Likar, saj bi moral že na podlagi prejšnjega poroda Lanovega bratca, pri katerem je ravno tako sodeloval, vedeti, da ima mati tako oblikovano maternico, da lahko rojeva le s carskim rezom, tak porod pa je velevala tudi napotnica osebnega ginekologa. Likar naj bi opustil pojasnilno dolžnost in v nasprotju s porodničino voljo vztrajal pri vaginalnem porodu, za katerega ta glede na tveganje ni podpisala dovoljenja ali se z njim strinjala, torej ji ni bila dana možnost soodločanja o poteku poroda. Kot je na sodišču govorila mati, je, potem ko se je tudi drugi porod začel odvijati podobno kot prvi, mož večkrat prosil zdravnika, naj prebere zapisnik prvega poroda in ji naredi carski rez, ta pa naj bi odvrnil, da taka operacija stane milijon tolarjev in jo bosta morala plačati sama.

Pri poskusu poroda po naravni poti pa je torej prišlo do raztrganja maternice zaradi pritiskanja na trebuh porodnice, zaradi česar je bil plod 15 minut izpostavljen resnemu pomanjkanju kisika, posledica česar sta po mnenju izvedencev cerebralna paraliza četrte stopnje in epilepsija. Šele ko ni šlo drugače, so porod na hitro končali s carskim rezom.

Med okrožnim postopkom so se v porodnišnici sicer strinjali z dejstvi, da je bilo že pri porodu Lanovega brata ugotovljeno nesorazmerje med glavo ploda in medenico matere, ki otežuje ali onemogoča porod po naravni poti, zato je bil po neuspešni vakuumski ekstrakciji rojen s carskim rezom. Pred porodom Lana je imela mati s seboj res tudi napotnico za carski rez, pri poskusu vaginalnega poroda pa je prišlo do medicinskega zapleta, raztrganja maternice. Toda tožena stranka je vztrajala, da porodničar ni ravnal v nasprotju s pravili stroke, in se vprašala, ali je cerebralna paraliza sploh v vzročni zvezi s komplikacijami med porodom ali pa je nastopila že med zarodkovim razvojem. Po prepričanju odgovornih v porodnišnici je sporno tudi, ali je morebitna opustitev pojasnilne dolžnosti sploh kakor koli povezana z zapletom. Po njihovem ni. V Postojni pa tudi menijo, da je v tem primeru tožbeni zahtevek že tako ali tako zastaral.

Trpljenje od rojstva do smrti

»Otrok je bil ob prihodu v porodnišnico zdrav, med rojevanjem pa mu je začelo primanjkovati kisika in zmanjšal se je pretok krvi v možgane. Plodu se od začetka poroda do carskega reza ni dobro godilo,« je med postopkom dejal eden od sodnih izvedencev. Pravdni sodnik koprskega okrožnega sodišča Matej Papler pa je razsodil v prid oškodovanca in njegove družine. Za nepremoženjsko škodo je Lanu prisodil 400 povprečnih neto mesečnih plač (400.000 evrov), vsakemu od staršev po 40.000, bratu pa 20.000 evrov. To je po mnenju sodnika pravična odškodnina, s katero bodo lahko Lanu olajšali težko življenje, ki je pred njim zaradi porodničarjeve strokovne napake.

Od rojstva je namreč odvisen od zdravniške pomoči, predvsem pa od tiste, ki mu jo dajejo njegovi najbližji. Ves čas potrebuje tujo pomoč in 24-urni nadzor, saj se v postelji sam ne more niti obrniti. Da ne bi dobil preležanin, ga mora nekdo na dve uri obračati. Duševno normalno razvit otrok je prikovan na invalidski voziček, ne more sam jesti ali hoditi, ne more se obleči, skrbeti za higieno. Trajno bo potreboval fizioterapijo in pomoč logopeda, saj je njegovo komuniciranje omejeno na da in ne, svojega stanja pa se zaveda, saj je bister. Omejen bo v možnostih šolanja in ne bo nikoli imel običajnega poklicnega ali družinskega življenja, prikrajšan bo v večini socialnih aktivnosti, če mu bodo te sploh dostopne. Ob tako hudi prizadetosti otroka je po mnenju sodnika Paplerja odveč razpravljati o podrobnostih njegovega trpljenja in doživljanja telesnih in duševnih bolečin, ki jih je že pretrpel in jih bo tudi v bodoče.

Glede pravice do odškodnine preostalih članov Lanove družine so na sodišču prepričani, da se je tudi za njih vse skupaj obrnilo na glavo in so se povsem prilagodili njemu. Starši so mu v celoti podredili svoje življenjske ambicije, družina je morala prilagoditi bivanjsko okolje, starejši sin in brat je moral hitreje odrasti, saj so starši primorani večjo pozornost kot njemu namenjati Lanu.

Nad sodbo koprskega okrožnega sodišča pa se ni pritožila le postojnska porodnišnica, pritožbo je vložila tudi pooblaščenka oškodovancev, odvetnica Lucija Šikovec Ušaj; tudi zato, ker je bil tožbeni zahtevek še nekoliko višji. »Morda se komu zdi, da je odškodnina, ki je bila prisojena, za naše razmere res visoka, baje celo rekordna, vendar pa je v tem primeru uničeno življenje cele družine. Morate vedeti, da me kliče kar veliko staršev, ki imajo enake ali podobne izkušnje, v postojnski porodnišnici in drugih.« Šikovec Ušajeva se je pritožila tudi po temelju, »saj vztrajamo, da zdravnik ni zagrešil le pojasnilne, ampak tudi vsaj še hudo strokovno napako«.