Rampo so umaknili, a Žigo je že usmrtila

LJUBLJANA – Za družino Marucelj iz Ljubljane se je prvi dan dopusta konec julija 2008 začel tragično. Tako kot že nekaj let prej so se namreč odločili, da bodo proste dni preživeli v apartmaju v Kranjski Gori ter si s kolesarjenjem in hribolazenjem po bližnjih vrhovih Julijskih Alp krajšali poletje. Oče Bojan, mama Barbara in sinova Žiga ter Anže so se tako 27. julija zjutraj zaradi nevihtne noči raje odločili, da se bodo s kolesi odpravili proti eni od najlepših ledeniških dolin pod Jalovcem, dolini Tamar. Ko so prišli do Planice in se po makadamski poti odpravili proti Tamarju, si, ko so se peljali mimo tamkajšnje zapornice, niti predstavljali niso, da bo čez nekaj ur ta usodna za enega izmed njihovih družinskih članov. »Ko smo prišli v Tamar, smo naročili pijačo in nekaj pojedli ter se odpravili proti slapu. Tam smo uživali v naravi in soncu,« se tistega poletnega dne še dobro spominja Bojan, ki zaradi smrti sina Žige na ljubljanskem okrožnem sodišču od občine Kranjska Gora kot lastnika ceste med Planico in Tamarjem in upravljavca zapornice Smučarske zveze Slovenije zahteva 87.854 evrov odškodnine.

Usodni trk
 z zapornico

Okoli druge ure popoldne so se odločili, da se vrnejo proti Kranjski Gori. Med kolesarjenjem proti Planici je mami Barbari počila pnevmatika in z možem in sinovoma se je dogovorila, naj pot nadaljujejo sami in da jih bo počakala, da pridejo do nje z avtomobilom. Medtem sta se Žiga in Anže že odpeljala proti Planici, kjer naj bi počakala na očeta. Ko je ta čez nekaj minut pripeljal za njima, je pri zapornici naletel na grozljiv prizor, ki mu bo za vedno ostal v spominu. »Ko sem prišel tja, sem videl, da sin leži na tleh,« se spominja Bojan in dodaja, da je videl, kako hudo je poškodovan njegov 16-letni Žiga, in da je zelo težko dihal. Zaletel se je v zeleno zapornico, ki je bila takrat odprta, tako da je dobesedno štrlela iz grmovja: »To je bila zelena, odžagana cev. Odprta je bila proti smeri vožnje in je gledala na cesto iz zelenja. Ob strani je stala.«

Usodni Žigov trk je takrat dobro videl tudi nemški turist, ki je bil v bližini, in ta je bil, kot je povedal Bojan, zgrožen, da na kraj nesreče tako dolgo ni prišla prva pomoč. »Do mene je stopil nemško govoreči gospod. Takrat se zaradi šoka še v slovenščini nisem mogla pogovarjati, kaj šele po nemško. Ampak, razumela sem vse. Žal ga policija ni nič spraševala, samo mene in moža,« se je med pravdno obravnavo spominjala Barbara in ogorčeno poudarila: »Ne želim, da se stvar pomete pod preprogo in da se konča s tem, da je Žiga sam kriv za nesrečo z domnevno prehitro vožnjo. On ni bil divjak.«

Meni namreč, da bi moral kdo odgovarjati za to, da je bila zapornica, ki je »ven štrlela kot sulica«, tam napačno postavljena in da je, ko je bila odprta, ogrožala mimoidoče. »Če se ne bi odpirala v smeri vožnje, bi lahko bila zadeva drugačna,« je še dodala in opozorila, da tam ni bilo niti enega prometnega znaka, ki bi opozarjal na zapornico. Razočarana je tudi nad ravnanjem policije, saj, kot je povedala, policista kraja nesreče nista zavarovala, »zato ne moreta soditi o hitrosti«, saj nista opravila nobenih meritev.

Na nesrečni kraj se je Barbara vrnila teden po nesreči in še dobro se spominja, da se je neka ženska z avtomobilom pripeljala do zapornice, iz avta je stopil njen mož in premaknil zapornico. Ko pa jo je hotel premakniti nazaj, se je zadrla, naj kar pusti odprto, saj bodo še drugi prišli za njima. »Jaz sem se razburila, pa mi je rekel, naj se brigam zase. To je moj zadnji obisk Gorenjske,« je še dejala pretresena Barbara.

Do ključa je 
lahko prišel vsak

Na pravdni obravnavi so nastopile še tri priče. Bogdan Oman in Boštjan Lipovec, ki sta takrat pobirala parkirnino v bližini zapornice in hkrati izvajala nadzor nad njo, sta se strinjala, da je bila zapornica, ko je bila odprta, zelo nevarna. »Po mojem mnenju ni bila pravilno montirana. Tudi smer odpiranja ni bila v redu,« je povedal upokojeni Oman, trenutno brezposelni Lipovec pa je dodal, da je bila, ko je bila odprta, tudi zelo slabo vidna. »Odprta je bila proti Tamarju, bila je zelene barve, v bližini pa je bilo zeleno grmovje. Bila je vidna, a zelo slabo,« je poudarila priča. Oba sta sicer tudi povedala, da je bila zapornica odprta čez noč in med dvanajsto in drugo uro popoldne, sama pa sta jo zapirala okoli osme ure zjutraj in ob dveh popoldne.

Poleg tega so vsi vedeli, da jo lahko odpre skoraj vsak, saj je bilo zelo lahko narediti nadomestni ključ. Zagotovo pa so ključ, kot je povedal Lipovec, imeli lastniki tamkajšnjih zemljišč, upravitelj koče v Tamarju, policisti, upravnik v Ratečah in župnik. Glede na to, da se je nesreča zgodila v času, ko bi morala biti zapornica že zaprta, pa Lipovec razlago vidi v tem: »V nedeljo je bila v Tamarju ob 14.30 maša. Najprej je prišel gospod župnik in je verjetno on odprl rampo ter pustil odprto, da bi lahko domačini prišli na mašo.«

Zapornico so kmalu po nesreči tudi umaknili, nekdanji občinski svetnik občine Kranjska Gora Andrej Žemva, ki je dosegel, da je svet razveljavil odlok, po katerem je bila zapornica postavljena, pa je kot priča tokrat dejal, da je policija pri preiskovanju dogodka storila več napak in da ga je zelo slabo raziskala. Tako je prepričal še dva svetnika, da so glede tega tragičnega dogodka proti neznanemu storilcu vložili kazensko ovadbo, saj je prepričan, da za nesrečo ni bila kriva hitrost kolesarja. Kot smo sicer izvedeli, je kranjsko tožilstvo zavrglo ovadbo. Poleg tega, kot je še povedal Žemva, zapornica niti ni bila postavljena po pravilih, ki veljajo za kategorizirane javne občinske poti.