SLOVENJ GRADEC – Le nekaj metrov naprej po hodniku v pritličju živi Andreja Pirkmajer. To je v slovenjgraškem naselju, ki se imenuje S8. Te bloke so zgradili že leta 1974, njena soseda Janja Tamše in Beno Bajt, stara okoli 50 let, sta se semkaj priselila desetletje pozneje. Ona je bila iz Slovenj Gradca, on pa ni bil domačin, smo izvedeli. Spoznala sta se v nekem zavodu, za tiste s posebnimi potrebami. Včasih jima je Pirkmajerjeva prijazno prinesla koledar, včasih spekla torto.
Samotarja
Nadstropje višje, tik nad njima, živita zakonca Pavlič. Jožefa in Jože sta skupaj že lepih 45 let. O spodnjih dveh ne vesta prav veliko, le to, da sta živela skromno in nadvse samotarsko življenje.
»Bila sta bolj takšna ...,« Jožefa ni našla ali pa iz spoštovanja ni hotela najti tistih pravih opisnih besed. Na pomoč ji je priskočil Jože: »Telesno okvaro je imela!«
»Bila je ena izmed dvojčic in se je že rodila takšna,« je nadaljevala Jožefa.
»Roko je takole nosila,« je nazorno pokazal Jože. »Šepala je, veste, težko hodila, invalidka je bila, on pa ...«
»Ni bil čisto ...,« Jožefa spet ni našla ustreznih besed.
»Kako bi rekel, ni bil povsem normalen,« je vljudnostno obotavljanje svoje ženke prekinil Jože, ki se je ukvarjal tudi s čebelarstvom, zaradi česar je Beno večkrat stopil do njega in ga poprosil za kak litrček dobrega domačega medu. A to je bilo že davno tega. To je bil tako rekoč tudi edini Benov detajl, ki se ga zakonca Pavlič spominjata, »očitno je moral biti sladkosned,« sta se družno nasmehnila.
Sicer pa sta se Janja in Beno držala povsem zase. Z nobenim sosedom nista navezovala stikov, ta njuna odmaknjenost pa se je sčasoma le še krepila. » Janjo sem še največkrat srečala pri poštnem nabiralniku, a kaj ko je vselej švignila kot blisk mimo,« se je spominjala Jožefa. Z nobenim se ni pogovarjala. »Včasih še patronažni sestri ni odprla vrat, včasih je, včasih ni!« je dodal Jože. »Saj niti njena sestra iz Šmartnega pa polbrat in mama niso smeli več na obisk!«
Najbrž je hotela Janja na ta način prikriti njuni hibi, najbrž je bila besna na usodo, ki se je poigrala z njo in z njim, v svojem svetu se je zagotovo še najbolje znašla.
| Tudi dvojni samomor? Mariborski preiskovalci natančno tri tedne pogrešajo 53-letno Mariborčanko Darinko Uhl, ki je skupaj s hčerjo, 32-letno Nino, odšla z doma z namenom, da bi obiskala zdravnika. Toda mama in hči se nista več vrnili domov. Le dva dneva po izginotju so truplo mlajše, ki je zaradi težav s sluhom in govorom delala v Delovno-varstvenem zavodu Sonček, našli nedaleč od veslaškega centra na Dravi pri Bresternici. Na patološkem oddelku mariborskega kliničnega centra naj bi ugotovili, da na njem ni znakov nasilja, toda poznavalci razmer so prepričani, da Nina ni sama stopila v ledeno mrzle vode reke Drave, saj naj bi se vode bala kot hudič križa. Domneve, da naj bi mama in hči družno storili samomor, še niso potrjene, saj o Darinki še vedno ni ne duha ne sluha. Tudi vsi napori, da bi v strugi Drave našli njeno truplo, so ostali brez uspeha. A. A. |
Oba sta živela od socialne podpore, o tem ni nobenega dvoma, le tako sta sploh preživela. Beno je sicer kar nekaj let delal v Tovarni meril, kjer so izdelovali lesena ravnila, trikotnike in podobne reči.
Da ne pozabimo: kmalu po vselitvi na Celjsko cesto 36 sta se tudi poročila in dobila sina Sebastjana. »Star je bil komaj štiri leta, ko so jima ga vzeli in preselili v Črno v zavod (Zdum),« je razkrila Jožefa. Tudi on se je rodil prizadet.
»Toda Sebastjan je resnično fajn poba!« priznava Jože. »Čisto vsak vikend se je vračal domov k staršem, ko oče ni mogel več hoditi, ga je z vozičkom vozil naokrog, videvali smo ga, kako je skrbno pomival okna, čistil, odnašal smeti, res, priden poba!«
»Sebastjan bi bil lahko marsikomu za zgled!« ga je pohvalila Jožefa.
Njegov oče Beno je povrhu trpel še za multiplo sklerozo, zahrbtno bolezen, ki uničuje osrednje živčevje, zaradi katere je bil obsojen na voziček.
»Z njimi nikoli nismo imeli težav! Prav v nobeno breme nam niso bili. Tako tiha družinica so bili, pravzaprav človek še vedel ni, da tu kdo živi!«
In kdaj sta jih zakonca nazadnje videla? »O, Marija!« je Jožefa povzdignila ton svojega glasu. Prižgala si je cigareto. Prižgal si jo je tudi Jože. »Sebastjana smo nazadnje videli za pusta, 12. februarja!«
»Oh, njegovih staršev pa nisem videl že več kot dva meseca!«
Dvojni samomor
Jožefo je v sredo zjutraj poklicala Pirkmajerjeva. »Joži, pridi malo dol, tu tako neznosno smrdi!« Jožefa je šla najprej po pošto, potem pa le stopila pred vrata samotarskih zakoncev. »Joj, kako je smrdelo!« se je spominjala in bila sprva prepričana, da so za ta smrad krive smeti. »Ker sta bila tako boga in sta le še s težavo hodila!«
Potem je Pirkmajerjevi prekipelo. Zvonila je in zvonila, Bajtova pa nič! Poklicala je patronažno sestro, ta pa policijo. Ti so skupaj z gasilci kmalu prispeli. In vdrli. »Ko so slednjič le odprli tista vrata, je zasmrdelo po celem bloku!«
Našli so dve trupli. Janjino in Benovo, ki so ju nekateri sosedje nazadnje videli 15. februarja.
»Le zakaj vendar?« so se spraševali pretreseni stanovalci.
Dan po tragičnem dogodku se je mozaik začel sestavljati: Janja je imela hudega raka na grlu, v kratkem bi morala na operacijo v Maribor. A ni hotela! Beno bi moral, vsaj med njeno odsotnostjo, v dom, kot smo izvedeli, pa tega prav tako ni hotel!
Rešitev sta našla nekje drugje, v dvojnem samomoru. Svoji telesi sta napolnila z goro tablet in predčasno odpotovala s tega sveta. Ki jima resnično ni bil usojen.
