Rabim 5 nabojev: 4
 za vas, enega zase!

NOVO MESTO – Bil je petek, 13. februarja, ko je Maruša Fabijan iz Dolenjih Sušic pri Dolenjskih Toplicah zapustila fanta Tomaža Simoniča, tega se je zaradi bojev v ringu prijelo ime Satan. Le nekaj dni pozneje se je Simonič odločil, da se maščuje dekletovi družini.

»Ko sem mu povedala, da tako ne morem več, preveč je namreč pil, je bil res jezen. Rekel mi je, da ne bom mogla nikoli več normalno živeti. Očital mi je, da zaradi mene ne bo nikoli več srečen, in da se mi bo dvajsetkrat bolj maščeval. Tudi če bom šla na pijačo s kakšnim drugim fantom, ga bo pretepel,« je na novomeškem okrožnem sodišču v solzah in vsa tresoča se govorila Maruša Fabijan. »Bojim se ga, zelo me je strah,« je dodala.

Streljal v hišo

Tisti petek mu je torej povedala, da je med njima konec, a Tomaž se s tem ni sprijaznil. Vsak dan jo je klicaril, v ponedeljek zvečer, ko so Marušini starši spali, celo prišel k njej v Dolenje Sušice. Takrat mu je priznala, da se ga boji, pa ji je zabrusil, da je prav, da se ga bojijo ona in njeni starši. In da ne ve, ali bo to storil on ali bo k njim poslal koga drugega. »Hotel je, da ostaneva skupaj, in vse do naslednjega petka me je večkrat na dan klical,« je povedala. Bil je petek, 20. februarja, ko je že okoli četrte popoldne prišel v Illy pub v Dolenjskih Toplicah, ki je v lasti Fabijanovih. Za točilnim pultom je bila Maruša, in čeprav je bil Tomaž dobre volje, se je nelagodno počutila, zato je poklicala mamo, da jo zamenja, videla je tudi, da je imel pri sebi pištolo. To je potem pokazal tudi mami Slavici in ji pištolo celo ponudil, ali bi jo kupila. Ker je imela Slavica slab občutek, je rekla, da jo bo spravila, da se o njej pogovorita naslednjega dne, pa jo je pozneje želel nazaj. Slavičin mož Jože je, preden mu je pištolo vrnil, naboje vzel iz nje.

Ura je bila že čez polnoč, ko je prišel do Marušine hiše v Dolenje Sušice. Najprej je streljal pred hišo, nato vstopil. Šel je v Marušino sobo in na njeni postelji praznil pištolo. Do njega je prišel Marušin oče Jože in mu naboje vzel ter mu rekel, naj gre spat – domov ali v avto. Še pospremil ga je do avta. A Tomaž se ni odpeljal. Fabijanovi so pogasnili vse luči, Jože je tudi zaklenil vhodna vrata hiše, a očitno je Tomaž znova prišel v njihov dom skozi garažna vrata. Potem se je odvijala prava drama, ki bi se kaj lahko končala tragično. Najprej je pištolo uperil v Slavičino glavo in zahteval, naj nekdo prižge luč, nato je vse postrojil in od Maruše zahteval, naj prizna, da ga je varala. »Bil je kot zver, popolnoma je izgubil kontrolo, zbal sem se ga. Večkrat je ustrelil v zrak in odšteval, koliko nabojev mu je še ostalo. Pri tem pa dejal, da potrebuje pet nabojev; štiri za nas, enega zase,« je na sodišču dejal Jože Fabijan, ki ga je Simonič zadel v ramo, zaradi česar mu tožilstvo očita kaznivo dejanje poskusa umora. Zaradi očitkov o poskusu umora, nasilništvu, povzročitvi splošne nevarnosti in napadu na policista, sodišče pa je k temu postopku pridružilo še zadevo z okrajnega sodišča z očitki o nasilju v družini, je Simoniču na predobravnavnem naroku višji državni tožilec Srečko Hočevar v primeru priznanja ponudil enotno kazen 12 let in 5 mesecev zapora, seveda bi bilo treba preklicati tudi 7-mesečno pogojno kazen, kar bi skupaj naneslo mesec manj kot 13 let zapora.

Opravičil se je

»Nisem se hotel maščevati, le to sem želel, da bi Maruša priznala nezvestobo. S tem bi presekal hudo duševno stisko, ki mi jo je prizadejala. Želel sem, da bi naju Marušini starši potolažili in opogumili za nadaljevanje skupnega življenja. Maruša me sploh pogledala ni, čeprav sem hudo pogrešal njene tolažilne besede. Motilo me je, da me Jože takrat ni povabil na pogovor v dnevno sobo, ampak me je napodil spat v avto,« je razloge za nočni obisk začel opisovati Simonič, prepričan, da ga Maruša ni zapustila zaradi njegovega popivanja, ampak zaradi drugega fanta. »Počutil sem se ničvrednega in ponižanega, ti občutki so se poglabljali iz dneva v dan, zaradi česar sem si poskušal pomagati z alkoholom, a ta je vse opisane občutke še bolj povečeval. Pri tem se mi je pojavila še slaba vest, saj sem zaradi Maruše zapustil svoj dom, ženo in hčerko,« je dejal in povedal, da je celotno odpravnino iz Slovenske vojske izročil Maruši, prav tako so bili na njen račun, kot je zatrdil, nakazani honorarji, ki si jih je prislužil na tekmovanjih, pa tudi odškodnina zaradi poškodb. »Marušo sem pogrešal, počutil sem se osamljenega in izgubljenega. Želja po njej mi je zatemnila razum, zato sem jih obiskal na njihovem domu. Pri tem sem izpadel nerodno, saj sem po nepotrebnem vzel pištolo, čeprav nisem imel namena nobenega ustreliti, zlasti ne iz nizkotnih pobud,« je poskušal prepričati sodnico Mojco Hode, hkrati pa meni, da je tožilstvo selektivno obravnavalo dokaze; poudarjalo je tisto, kar ga obremenjuje, zamolčalo pa tisto, kar ga razbremenjuje.

»Menite, da vas je hotel vse postreliti?« je sodnica vprašala Slavico Fabijan. »Tako je izgledalo. Z njim se ni dalo nič pogovarjati, bil je čisto divji. Pištolo je uperil proti Maruši, zato sem začela jokati, takrat pa je mož vstal in Simonič je ustrelil njega,« je dogodek, ki je močno zaznamoval vse družinske člane, opisala Slavica. Jože o Tomažu sicer ni imel slabih besed; Tomaž je bil priden, delaven in dober, a ko je pil, je izgubil nadzor nad sabo.

Prav to je bil tudi povod, da je Maruša prekinila zvezo z njim. »Ko je pil, je vklopil svoj drugi karakter. Saj je naslednjega dne obžaloval svoje početje, a izpadi so bili v zadnjem letu najine zveze pogosti. Zadnjega pol leta sem se ga bala in tudi za fanta, ki mi ga je očital, sem mu večkrat povedala, da nisem imela z njim nič,« je včeraj na sodišču povedala Maruša.

Sojenje se bo nadaljevalo jutri z zaslišanjem izvedencev.