PTUJ – Mrkega pogleda je na sodišče najstarejšega slovenskega mesta stopal 52-letni Milan Volgemut iz Zabovcev, majhnega kraja nedaleč od Ptuja. Kot bi upokojeni policist vedel, da se obravnava zaradi umora 59-letnega ptujskega gostilničarja Branka Franca Klinca ne bo iztekla po njegovih željah. Trije pravosodni policisti so Volgemutu sicer sneli lisice z rok, a noge je imel še vedno vklenjene. Izkušnje policistov, ki jih je nekdanji stanovski kolega med hišno preiskavo zaradi suma, da nelegalno poseduje orožje, napadel, so pač dosegle tudi mariborske zapore in poskrbele za strožje varnostne ukrepe.
Ob pričanju patologa Milana Krajnca je v sodni dvorani vladalo turobno vzdušje
Sorodniki pokojnega gostilničarja so odkimavali z glavo, še posebno, ko je patolog razložil, da se je Klinc najverjetneje branil. »Obstrelne rane na obeh zgornjih okončinah kažejo na to, da se je strelov poskušal ubraniti. Našli smo pet vhodnih in tri izhodne rane. Ene krogle nismo našli, zato smo si pri obdukciji morali pomagati z rentgenom. Na podlagi temperature trupla sem izračunal, da je moral umreti med drugo in tretjo uro zjutraj. Pogojno dopuščam možnost, da je smrt nastopila še kakšno uro ali dve prej. Glede na to, da so krogle zadele jetra, je možno, da je smrt nastopila najhitreje tri ali štiri minute po streljanju ali največ pol ure po usodnih strelih,« je razložil priznani patolog.
Za največ zanimanja sodnice Biserke Rojic je poskrbel kriminalist Boštjan Sakelšek. Ta je vodil preiskavo ob požaru, ki je v trgovinsko-poslovnem centru Deta izbruhnil le nekaj mesecev pred tragedijo. »Med pogovorom z oškodovancem sem ga vprašal, ali koga sumi, da bi podtaknil požar na sekancih ob poslovnem prostoru. Kot iz topa je izstrelil ime Milan Volgemut. Ker ima baje Volgemut še zmeraj veliko poznanstev v policiji, mu je bilo kar nerodno govoriti. Šele ko sem mu razložil, da sem iz mariborske policije, se je odprl. Dejal je, da sta imela z Volgemutom spor zaradi ukradenega denarja,« je pripovedoval Sakelšek.
Zgodba se je pripetila nekaj mesecev pred požigom, ko se je družba, v kateri je bil tudi Milan Volgemut, mudila v gostilni Branka Klinca. Ura je bila že pozna in v gostilni sta ostala le še Klinc in Volgemut. Utrujeni Klinc je za mizo domnevno zadremal, a se je za trenutek predramil, le toliko, da je videl, kako mu je Volgemut iz žepa na srajci ukradel denar. Sprva je Klinc menda pomislil, da Volgemut, s katerim sta bila prijatelja iz lovske družine, le preizkuša, če in kako trdno spi. Vendar ko naslednje jutro o denarju ni bilo ne duha ne sluha, je Volgemuta postavil pred dejstvo, da mu je on ukradel manjkajoči denar. Zvečer je sledil obračun s pestmi, zaradi katerega je morala celo posredovati policija.
Zaradi tega dogodka je pokojni gostilničar sumil, da je požar podtaknil prav Volgemut
»Večkrat sem o tej zadevi poskušal govoriti z Milanom Volgemutom, a ga nisem našel. Celo njegovim staršem sem dal vabilo, naj se zglasi na policijski postaji,« je dejal Sakelšek. To je Volgemuta razjezilo: »Nikoli nisem dobil nobenega vabila.« Toda Sakelšek je mirno na plan potegnil potrdilo, da je vabilo izročil njegovemu očetu Francu Volgemutu. Ko je Volgemut uvidel, da je zašel v slepo ulico, je pač trdil, da podpis na potrdilu ne pripada njegovemu očetu.
