VARAŽDIN, PODLEHNIK – Potem ko so Hrvatje na novega leta dan začeli loviti svoje državljane, ki jih s tiralicami iščejo druge članice EU, sta se kar takoj v kremplje njihovih policistov ujela dva, ki bi si ju radi na zatožni klopi ogledali Slovenci. Uradna informacija je precej skopa, da so »na območju Varaždina aretirali 38-letnika in 44-letnika, za katera izročitev zahteva Slovenija. Prvi je obtožen povzročitve posebno hude telesne poškodbe s smrtnim izidom, drugi pa ponarejanja listin.« Izbrskali smo, da gre za tiča, ki sta bila nekoč vsak v svoji zgodbi zelo razvpita na štajerskem koncu naše dežele.
Skozi rešetke in v beg za 13 let
Kot nam je povedala predsednica za oba krajevno pristojnega varaždinskega županijskega sodišča Snježana Hrupek Šabijan, je 44-letni hrvaški državljan Ivica Pintarić iskan zato, »ker je leta 1997 vedel, da ima pri sebi ponarejen denar, a ga je v Sloveniji kljub temu spravljal v promet, zaradi tega ga išče okrožno sodišče na Ptuju«, 38-letnega hrvaškega in slovenskega državljana Oliverja Hriberška pa prav tako išče ptujsko sodišče, »in sicer zaradi tega, ker je 16. marca 1998 v kraju Zakl Petru Topolovcu povzročil tako hude poškodbe, da je ta nekaj ur pozneje umrl«.
Pintarić je stari znanec črnokronistov; o njem smo, denimo, pred leti poročali, da je bil zaradi kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti obsojen na dve leti in tri mesece zapora. Še najbolj pa je v javnosti odjeknil dogodek iz marca 2001, ko jo je s sojetnikom Tomijem Makoterjem ucvrl iz mariborskega zapora.
Po podatkih, ki jih je po begu objavila policija, je bil tedaj 31-letnik visok okoli 172 centimetrov, kratko pristriženih kostanjevih gladkih las, oblečen v temna usnjena oblačila in obut v črne čevlje. Zgodilo se je 11. marca nekaj po 19. uri, ko je dežurni paznik z videonadzorom odkril premikanje na strehi. Takoj je sprožil alarm, poslal na kritično mesto paznika in o dogodku seveda obvestil policijo. Pozneje so v sobi za razgovore s strokovnimi delavci, ki je neke vrste učilnica, odkrili prežagano rešetko. Obsojenca naj bi se skozi okno, ki gleda na notranje dvorišče proti galvaniki, spustila približno tri do štiri metre globoko. Nato sta se povzpela na streho galvanike in z nje v Ulico talcev. Pri tem ju ni zadržala niti bodeča žica.
Po dolgih letih na varnem begu so Pintarića 1. januarja torej le pridržali hrvaški policisti in zanj se bo začel ekstradicijski oziroma izročitveni postopek Sloveniji.
Sestrino olajšanje: »Končno!«
Predaji Sloveniji pa se torej ne bo mogel izogniti niti eden od dveh domnevnih akterjev zločina iz davnega leta 1998, ki pa je še zelo dolgo odmeval po Halozah – to je bila brutalna smrt 45-letnega Topolovca. Sicer je bil Peter Domžalčan, a se je najraje klatil po tem štajerskem vinorodnem območju, od koder je izhajala njegova družina in kjer sta mu v kraju Zakl v zameno za pomoč pri domačih opravilih Rudko Vindiš in njegova Krista Vogrinec dajala streho nad glavo.
Bilo je sredi marca, ko je v teh krajih nekdo umrl in se je Peter oblekel v boljšo obleko, ki mu jo je za to svečanost posodil Rudko, da se je lahko odšel poslovit od pokojnika, ker pa ga s pogreba nazaj k Vindiševim ni bilo, so ti poklicali policijo. Njegove nesrečne smrti se še kako dobro spominja tudi Petrova sestra Irena, ki živi v Domžalah. »Kako se je ne bi, pa čeprav Pera ni med nami že 16 let. Najin oče je o vsem skupaj vedel še več, a je tudi on umrl pred štirimi leti. Ves ta čas živim z mislijo, da so kar tako ubili človeka, pa se jim ne zgodi nič. Tak je pač bil Pero, vsepovsod je bil malo. Menda je res šel na neki pogreb, in ko je šel mimo njih, so ga na tak način ... Potem se je le še zvlekel do neke kučice in tam umrl.«
V Ireninem glasu je bilo čutiti olajšanje, ko smo ji sporočili, da je obtoženi krvnik njenega brata le v priporu in da bo moral odgovarjati zaradi smrti njenega brata. »Končno. Vendar pa nam to Pera ne bo vrnilo.«
Po naših informacijah so na Ptuju po obtožbi, ki je bila vložena davnega leta 2000, vmes že začeli soditi domnevnemu sostorilcu po obtožbi, da sta zakrivila Topolovčevo smrt, da sta ga torej družno pretepla, gre pa za Hriberškovega vrstnika Aljošo Vogrinca. Potem so proces prekinili. Kdaj se bo nadaljeval združeni postopek in bosta oba sedla na zatožno klop, na kateri jima bo pretilo do 10 let zapora, smo vprašali podpredsednica ptujskega okrožnega sodišča Biserko Rojic. »Glavno obravnavo bo sodišče določilo takoj, ko bo obdolženi izročen Republiki Sloveniji.«
Trije prijeti Hrvaška policija je 1. januarja, ko je uveljavila evropski priporni nalog brez časovne omejitve, prijela tudi tri moške, katerih izročitev je zahtevalo slovensko pravosodje, so potrdili na Generalni policijski upravi. Vsi trije do predaje Sloveniji ostajajo v priporu. Poleg Hriberška in Pintarića, ki imata hrvaško in slovensko državljanstvo, je v priporu še hrvaški državljan, ki ga išče ljubljansko okrožno sodišče zaradi goljufije. |
Pero je bil maskota
Hriberška, ki ima na svojem profilu na facebooku kot domači kraj naveden Podlehnik, kot kraj bivanja pa Gornja Višnjica pri Varaždinu, se njegov znanec zelo dobro spominja, čeprav ga že leta ni bilo v domačih krajih. »Njega naj bi mama odložila pred vrati očeta in odšla. Nihče se ni brigal kaj preveč zanj. Babica je hodila na govorilne ure, je bila edina, ki je skrbela zanj.«
In potem se je zgodil 16. marec 1998, ko so zaradi tragedije Haloze obiskali tudi naši kronisti. Nobenemu domačinu v Zaklu ni bilo jasno, zakaj sta tedaj komaj 22-letna fanta spravila Topolovca na oni svet, zakaj sta ga tako pretepla, da je kakšno uro pozneje umrl. »Rad je živel, Peter. Bil je doma povsod in nikjer. Povsod, kjer so mu dali delo, ga zato nahranili in mu dali kakšen kozarček ali dva. Bil je dobrega srca. Nikomur ni hotel žalega, a so si ga ljudje privoščili. Pa ni bil neumen. Ampak pretepali so ga mnogi, vendar se ni nikoli pritoževal,« so pripovedovali Haložani.
Nazadnje so ga pretepli prehudo. In zadnjikrat. Zmogel je le še toliko moči, da se je privlekel do že davno opuščenega vikenda, se ulegel na divan v sobici desno od vhodnih vrat in umrl. V Zaklu so ga očitno zares imeli radi, »to maskoto naših krajev, s katerim smo delili vse, kar smo imeli. Redki so mu odklonili vsaj senik, če mu že niso mogli ponuditi divana.« Zato so začeli po njegovi smrti zbirati denar za krsto, krematorij in za vsaj dostojen pogreb.
Toda vest o Perovi smrti je kajpak dosegla tudi Domžale. »Oče je prišel ponj. Odpeljal ga je domov. Tja, kamor je odšel, kadar mu je bilo najtežje. Kadar je šel, je povedal, da gre k atu,« je davnega leta 1998 za Slovenske novice dejal eden od številnih Perovih haloških prijateljev.
